The story of the best race at Franja

Kronometer je najtežja športna disciplina na svetu. Pravzaprav druga, ker je ciklokros še vedno na prvem mestu. Oprostite mi, dvigovalci uteži ali nogometaši, bokserji ali veslači in vsi ostali, tako je dejstvo in je znanstveno podkrepljeno. Govorim o posamični vožnji na čas, kronometru, kolesarski disciplini, ki jo organizirajo tudi na Franji, slovenskem kolesarskem prazniku, ki traja kot srbska poroka, tri dni.

Kot preračunljivca se mi je zdel ukaz, da moram dirkati na kronometru in o tem napisati reportažo, zdela najboljša izbira med najslabšimi. Na kronometru se dirka v petek popoldne, po službi, v mestu nakupov, je najkrajša različica dirke na Franjinem prazniku, 21,2 km dirkaš in to je to, vikend imaš prost, končno. Ja, ja … vmes pa v ustih kri.

Kronometer Franja je najboljša izbira

Kot novinar se zadnja leta precej ukvarjam z mlini na veter, torej z varnostjo kolesarjev v prometu. Zelo dolgočasna tema, ki najmanj zanima ravno kolesarje. Voznike avtomobilov pa zelo, ker ob vsakem prispevku in članku, lahko izlijejo vso gnojnico te Slovenije na obnašanje kolesarjev v prometu.

Množične kolesarske prireditve so postale zelo nevarne. Vse več je kolesarjev na cesti, vse več se jih udeležuje tudi Franji podobnih prireditev, le da nobena ni tako varna kot ravno ta. Kaj hočem povedati? Franja je najbolj varovana dirka na svetu, povsod drugje na tako dolgi razdalji, ceste niso hermetično zaprte.

Pred leti smo novinarji tekmovali v Avstriji na svetovnem prvenstvu za sedmo silo. Cestna dirka je potekala ob odprtem prometu na levi strani! In rezultat tega je bila smrtna žrtev sotrpina. Skočil je iz grupe, priletel v ovinek, v ovinku pa kombi. Umrl je na rokah soreprezentanta, sredi ceste. Kaj hočem povedati? Množične skupinske vožnje so postale prenevarne. Množični maratoni prav tako. In če se vprašam, bi vsi, ki se hočejo pomeriti s samim sabo ali svojimi vrstniki, bi morali voziti kronometer. Pa še najlažje ga je organizirati in gledalci imajo, kaj videti, vse na enem mestu, recimo v razdalji pet ali deset kilometrov. Razmislite o tem vsi vi, ki bi z veseljem šli na Franjo, če se ne bi tako bali čredne vožnje v ogromni skupini, z balanco ob balanci, grozovitih padcev, ki se dogajajo, dirkanju na vso moč za 456. mesto.

Kronometer Franja je zakon

Lepo parkiraš nekje za Ikeo, zložiš kolo iz avta in ga sestaviš, se ogreješ na trenažerju, oblečeš se v olagumo od kolesarskega dresa, natakneš trikrat večjo čelado od običajne, in greš s kolesom, ki ni podoben kolesu na start. Tam te pričaka sodnik, ki ti pomeri kolo ali je po UCI pravilu za posamično vožnjo na čas. Potem te drugi sodnik vpraša, ali se poznava, prikimam mu, odgovori mi, da zelo rad bere moje članke in Delo ter Slovenske novice, zahvalim se mu, potem pa reče, da minuta stane tisoč evrov, če imaš licenco Kolesarske zveze Slovenije, če pa ne pa pol manj.*

Grem proti giljotinskem podestu, tam me prime tretji sodnik za sedež in me drži, dokler četrti sodnik ne reče, da grem lahko na progo.

Spustim se po klančini navzdol in že sem prepuščen svojim mišicam in nenavadnemu kolesu, ki ni navadno kolo, ampak koza s polnim zadnjim obročnikom, vse je tako ozko, še najbolj pa nastavka na balanci, na katera naj bi naslonil podlakti. Naslonim ju šele, ko zapustim mesto nakupov. Vijugam po cesti, ki je hermetično zaprta. In, evo je, je že kri v ustih. Nogi nista več moji, vrat se bori s kapljično čelado, rameni sta tako skupaj, da prsni koš ne more pomagati pri dihanju, števec pa kaže 50 km/h! Če pri tej hitrosti padem, sem mrtev na mestu. K sreči hitrost hitro začne padati, začne se boj za preživetje s samim sabo na asfaltu tam nekje pred Domžalami, kjer je na desetem kilometru obrat. Kar veliko navijačev je ob cesti, smejijo se poli salamam na čudnih kolesih. Ne rečem, nekateri so vitki in hitri, ampak večina nas je bilo debelih in pametnih. Zakaj pametnih? Beri zgoraj; ker je kronometer najbolj varna izbira, da se primerjaš z drugimi in samim sabo in štoparico seveda.

Naj končam optimistično. Po obratu v Domžalah me je čakala enako dolga pot nazaj v mesto nakupov. Enako dolga? Meni se je zdelo, da sem zgrešil Kristalni nebotičnik in Ameriško ulico in šibam proti Kopru. Lahko bi strokovno razložil, zakaj je kronometer najtežja športna disciplina pa ne bom, ker ne bi rad prestrašil tistih, ki se resno spogledujete z odločitvijo, da je ta dirka na Franjinem prazniku res najbolj varna. Dovolj je, da povem, da v cilju nihče ne zna povedati, kje se je vozil. Zaradi maksimalnega srčnega utripa se vsakdo spomni le obrata in cilja.

V cilju me je pričakal sin s tolažilnimi besedami v smislu, samo, da si se ti nam vrnil živ in zdrav. Takrat sem zvedel, da sem skoraj zadnji v svoji starostni skupini - pod sto let. Izmed 13 nastopajočih smo bili samo trije s slovenskim potnim listom. Zakaj? Zato, ker v kolesarsko še razvitejših deželah že nekaj časa vedo, da je kronometer res naj izbira.

Vem, da naslednjič ne bom ubogal urednika, glede reportaže s Franje, ne bom več…