Conclusion of the Festival Borštnik's meeting

Anja Novak (1991) je od leta 2015 zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Foto: Žiga Živulović jr./BoBo

Bela poročna obleka, zajci in poezija so tri stvari, ki jih lahko tesno povežemo z igralko, performerko in pesnico Anjo Novak - Anjuto. Njena zvedavost jo je pripeljala do tega, da govori francosko, italijansko, angleško in, kot pravi, malo latinsko. Če ne bi postala igralka, bi prevajala besedila.

Oglas

Nase je opozorila že v času študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer je leta 2014 dobila Prešernovo nagrado za igro v uprizoritvah Zdaj letim in 1981 in vesno za najboljšo glavno žensko vlogo v filmu Prespana pomlad . Leto pozneje je za avtorski projekt Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, 5 let pozneje, leta 2024 pa Župančičevo nagrado za dveletno ustvarjanje in Borštnikovo nagrado za vlogi Harper v Angelih v Ameriki in Paule v Ljubimki.

Poezijo dojema kot nekaj zelo osebnega, mami jo je začela narekovati, še preden je sploh znala pisati. Izdala je dve pesniški zbirki Rane rane in Žilažili . Njeno dramsko besedilo Tekst telesa je leta 2023 dobilo Grumovo nagrado, letos pa blesti na odrskih deskah Prešernovega gledališča Kranj v režiji Tjaše Črnigoj. V njem se ukvarja z bojem z anoreksijo in travmami, ki (lahko) privedejo do te bolezni.

Zakaj poročna obleka? Kako in kdaj si je nadela umetniško ime Anjuta? Ali je umetnost ventil ali terapija? Vabljeni k branju intervjuja.

Pesnica in igralka ali igralka in pesnica?

Najprej sem pisala pesmi, z odrom pa sem se srečala nekoliko pozneje. Danes se sicer vsakodnevno bolj intenzivno in strukturirano ukvarjam z gledališčem, ker je to moj primarni poklic, ampak pisanje je nekako ves čas prisotno v mojem življenju. Enako velja za branje. Pravzaprav si težko predstavljam življenja brez knjig ali brez pisanja, zapisovanja. Po svoje je zame to način življenja. Tako kot tudi igralstvo, ampak pesništvo doživljam kot nekaj še bolj osebnega, nekaj, kar je popolnoma moje intimno. Še vedno pa mi je malo nenavadno, da si rečem pesnica. Tega naziva si nisem nikoli nadela sama, prej so mi ga pripisali drugi, s tem se ukvarjajo drugi, jaz se raje ukvarjam z ustvarjanjem samim. Mi pa pride prav za življenjepise in tako.

Kako pa se je vse skupaj začelo?

Še danes imam neki zvezek, v katerega je mama zapisovala moje pesmi, ko sem bila stara približno pet, šest let. Takrat namreč še nisem znala pisati, zato sem ji jih narekovala. Ampak moj čisto prvi stik s poezijo se je najprej začel skozi petje. Babica mi je veliko pela, najrazličnejše pesmi – od cerkvenih do ljudskih, narodnih in slovenskega šansona. Zelo sem vzljubila te pesmske forme, njihov ritem in zven. Rada sem jih ponavljala, se jih učila na pamet in jih pela ter recitirala. Pozneje sem počasi začela odkrivati tudi poezijo kot zapisano formo. Mislim, da je bil moj vstop v pesništvo povezan predvsem s fascinacijo nad ritmom, abstrakcijo misli in seveda tudi nad igro z rimami. Potem sem prišla v stik tudi z odrom, najprej skozi sodelovanje v lokalnem kulturnem društvu, kjer sem se prvič srečala z igranjem neke "vloge" in "situacije", potem pa v šoli prek recitatorskega krožka. Ko sem v prvem razredu domov prinesla seznam interesnih dejavnosti, me je oče vprašal, ali bi se vpisala v recitatorski krožek. Sploh nisem vedela, kaj to pomeni, nisem poznala te besede. Pri nas nismo veliko hodili v gledališče ali na koncerte, zato nisem imela predstave o tem svetu. Potem mi je razložil, da gre za recitiranje pesmi in nastopanje, in to se mi je zdelo zanimivo. Tako sem začela prihajati v stik s poezijo tudi na drugačen način, skozi oder. In moram priznati, da se mi je poezija vedno zdela nekako lastna gledališču in obratno. Še danes izredno rada nastopam s svojo poezijo, uživam v iskanju strategij, kako pisano besedo umestiti na oder.

Kako je bilo s pisanjem v času, ko ste študirali dramsko igro? Ste ga postavili na stranski tir?

Ves čas sem nekaj pisala, v tem sem vedno neskončno uživala. Res pa je, da tega dolgo nisem dojemala kot nekaj, kar bi lahko bilo resen ustvarjalni izraz. Zdelo se mi je bolj nekaj, kar počnem zase. Tudi svojih besedil na začetku nisem veliko kazala drugim, zato ni bilo veliko soočenja z bralci in s povratnimi informacijami. Pozneje pa se je izkazalo, da je bil prav "feedback" ključen. To se vidi tudi v gledališču – če imaš ob sebi nekoga, ki zna natančno opazovati, analizirati in artikulirati, kaj deluje in kaj ne, lahko zelo hitro napreduješ. Pa seveda čim bolj raznolika publika je tudi pomembna, da vidiš, kako stvari odzvanjajo v različnih kontekstih.

Pisanje je v primerjavi z gledališčem pogosto precej bolj samostojno delo. Pri gledališču si ves čas, skoraj vsako sekundo, v dialogu z drugimi ljudmi, s soustvarjalci, pri pisanju pa si veliko bolj sam s sabo in s tekstom.

Pisanje je v primerjavi z gledališčem pogosto precej bolj samostojno delo. Pri gledal…