If Fehtar's uncles told stories, they wrote one themselves.

Skupina Fehtarji je v Križankah odprla novo poglavje svoje glasbene zgodbe. Foto: Žan Zajc

S koncertom v ljubljanskih Križankah so Fehtarji prvič v živo predstavili svoj tretji studijski album Strici so mi povedali in odprli novo poglavje v zgodbi skupine. Fantje, ki so se pred šestimi leti združili po letih igranja v drugih zasedbah, so tokrat napolnili eno najprepoznavnejših slovenskih koncertnih prizorišč, pri tem pa ostali zvesti temu, kar jih je pripeljalo do tja – sproščenosti, humorju in narodnozabavni glasbi, prepleteni s sodobnimi glasbenimi vplivi.

Oglas

Dve uri dolg koncert ni bil zgolj predstavitev štirinajstih novih pesmi, temveč skrbno zasnovana glasbena zgodba. Novi album se je ves čas prepletal z uspešnicami, ki so Fehtarje v zadnjih letih izstrelile med najbolj priljubljene slovenske narodnozabavne zasedbe. Odrska scenografija, kostumske preobrazbe, plesni vložki in številni glasbeni gostje so ustvarili občutek, da občinstvo ne spremlja le koncerta, temveč odrsko produkcijo, ki je presegala klasično koncertno izvedbo.

"Sem pozno v noč v Križankah igral"

Več kot očitno so imeli Fehtarji ta večer na rokah švicarske ure. Namreč, točno ob 21. uri so ugasnile luči, iz zvočnikov so zazveneli prvi toni, na velikem platnu pa se je začela odvijati zgodba. In tako kot se vsaka dobra zgodba začne na začetku, se je tudi ta začela pri Malem barabinu .

Le nekaj minut pred začetkom koncerta v Križankah. Foto: Žan Zajc

A že uvod je dal vedeti, da občinstva ne čaka zgolj koncert, temveč predstava. Prvi del večera je bil zasnovan kot snemanje filma, v katerem so glavno vlogo imeli tako publika kot glasbeniki, ki so zgodbo pripovedovali skozi pesmi z albuma Strici so mi povedali .

Čeprav je šlo za predstavitev novega albuma, so Fehtarji po uvodnem "barabinskem" poglavju hitro posegli tudi po uspešnicah, ki so jih pripeljale do Križank. Tako so Križanke preletele tudi Štorklje , ob katerih so se v zrak dvignile prve roke, občinstvo pa je refren prepevalo skoraj enoglasno. Že takrat je bilo jasno, da bodo številne pesmi ta večer odpeli predvsem obiskovalci. Pri Zan'ga dej se je razpoloženje še dodatno sprostilo. Ob verzu " Dej, dej, ne šparej ga zase, " so se med prijatelji začeli hudomušni pogledi, smeh in kazanje s prstom – kot da pesem govori prav o nekom iz njihove družbe.

Če se je do takrat zdelo, da koncert vodijo Fehtarji, se je pri pesmi Dišali so tvoji lasje zgodilo ravno nasprotno. Že pri prejšnjih skladbah je bilo občinstvo skoraj glasnejše od skupine, pri tej pa so Križanke preplavili glasovi obiskovalcev do te mere, da glasbeniki na odru niti z mikrofoni ne bi preglasili publike. Fantje so drug za drugim stopili korak nazaj, si izmenjali poglede in z nasmehom prepustili glavno vlogo občinstvu. Že od daleč je bilo mogoče opaziti, da jih je prizor ganil – nekateri so se za trenutek le zazrli v množico, drugi so se nasmehnili, na njihovih obrazih pa so se zarisala čustva, ki jih besede težko opišejo. Za nekaj trenutkov se je zdelo, kot da se je svet na odru ustavil, petje več tisoč obiskovalcev pa je postalo najmočnejši dokaz, kako globoko so njihove pesmi našle pot med ljudi.

Koncert se je nato prevesil k slovenskim običajem. Na oder so stopili člani spremljevalne zasedbe Brassi in s seboj prinesli smreko, lestve ter drugo orodje, kot bi se pripravljali na pravo vaško postavljanje mlaja. Čeprav mlaja na koncu niso postavili, ampak ga zgolj simbolično prenesli čez oder, je scenografija pesem Mlaj tesno povezala z običajem, o katerem govori. Iz te zgodbe je skoraj naravno sledila Moja Slovenija , s katero so nadaljevali opevanje domačih vrednot, tradicije in pripadnosti.

Ana Ferme je kot prva glasbena gostja večera skupaj s Fehtarji zapela srčni valček Daleč. Foto: Žan Zajc

Ko so se poklonili domovini, je bil čas za nekoliko bolj intimno zgodbo. Prva glasbena gostja večera je bila Ana Ferme , ki je pred "odhodom v Rim" naredila še postanek v Križankah. Skupaj s Samom Kališnikom sta odpela Daleč , srčni valček, ki je za nekaj minut umiril tempo koncerta in pokazal tudi bolj nežno plat večera. Toda romantika ni trajala dolgo. Že naslednji trenutek je občinstvo skupaj s Fehtarji iskalo odgovor na vprašanje, ki ga pozna skoraj vsak obiskovalec njihovih koncertov: " A jo bo, al' je ne bo? ". Ob prvih taktih skladbe Vahtarjeva hči je bilo jasno, da odgovor pravzaprav sploh ni pomemben – pomembno je bilo le, da so Križanke znova pele v en glas.

Po Vahtarjevi hčeri odgovor pa so se morali vsaj za nekaj minut spraviti v red. Na oder je namreč stopila, kot so v šali dejali sami, edina, ki zna ukrotiti Fehtarje – Saša Lešnjek . Skupaj so zapeli Opa cupa , tokrat brez kavbojskih škornjev in klobukov, a z enako nalezljivo energijo, ki je občinstvo znova dvignila na noge.

Ko so se poslovili kavbojski ritmi, se je zamenjala zvočna kulisa. Oder so napolnili tamburaši, med njimi pa je posebno mesto pripadlo kraljici instrumentov – violini. Blaž Jenkole je harmoniko odložil, stopil povsem v ospredje odra in prevzel…