Puščave so posebna stvar. Na prvi pogled prazne, v resnici pa polne vsega: svetlobe, vetra, sledi, tišine, presenečenj in ljudi, ki se v tem prostoru znajdejo z lahkoto, ki je nam ostalim precej nedoumljiva. Sinajska puščava je ena takih pokrajin. Videti je stroga, suha, skoraj asketska, potem pa se za naslednjim ovinkom odpre oaza, kanjon, mivka, skalna stena v barvah, za katere nisi čisto prepričan, ali jih je narava naredila resno ali za efekt.
Treking Summit to Sea čez Sinaj je v osnovi zelo preprosta ideja: začne se pri gorah in konča pri morju. Vmes pa se zgodi vse, kar k taki poti spada: hoja, mraz, vročina, pesek, dež, kamele, beduinski kruh, spanje pod zvezdami, nekaj zelo dobrih razgledov in nekaj trenutkov, ko se človek vpraša, zakaj točno ni raje izbral hotelskega zajtrka in ležalnika.
SAMOSTAN, KI GA ZGODOVINA NI POVOZILA
Pot smo začeli pri samostanu sv. Katarine ob vznožju gore Sinaj. Že sam prihod tja je posebna izkušnja, saj je na Sinaju veliko policijskih kontrol in nadzornih točk, kar hitro da vedeti, da to ni čisto navadna turistična destinacija.
Samostan sv. Katarine je bil zgrajen v 6. stoletju in velja za najstarejši neprekinjeno delujoči krščanski samostan na svetu.
Hkrati je to kraj, ki ga za svetega štejejo judovstvo, krščanstvo in islam. Kar je, če smo pošteni, precej impresiven medverski življenjepis.
V samostanu hranijo izjemno dragocene rokopise, med njimi tudi Codex Sinaiticus , enega najstarejših in najbolj popolnih rokopisov Svetega pisma. A tudi če človek ni posebej religiozen ali zgodovinsko obseden, je težko spregledati občutek, da stoji na kraju, kjer se je skozi stoletja naložilo res veliko zgodb.
Posebna sreča je bila prenočiti znotraj samostanskih zidov, čeprav to sprva sploh ni bilo v načrtu. Glede na okoliščine, kontrole in logistiko je vse skupaj delovalo skoraj kot mali čudež. Pomagala je odlična ekipa 360 Expeditions , malo pa najbrž tudi sreča. In ker mora imeti vsaka resna duhovna izkušnja tudi prizemljeno protiutež: v lokalnem baru imajo odlično kavo in nevarno dober mango smoothie. Priporočam, če vas pot tja zanese.
GORA SINAJ (JABAL MOUSA)
Vzpon na goro Sinaj oziroma Jabal Musa je eden osrednjih dogodkov poti. Gora je visoka 2285 metrov in je po izročilu kraj, kjer naj bi Mojzes prejel deset božjih zapovedi. Zato ni le gorski cilj, ampak tudi ena tistih točk, kjer se pokrajina in zgodba močno prepleteta.
Pot sama ni trivialna. Od Camp Foxa do vrha je vzpon trajal približno štiri ure v umirjenem tempu. Vmes so majhne oaze, gorska jezerca, beduinski kampi, koze, ki mimoidoče opazujejo z rahlo superiornim izrazom, in teren, ki se ga lotite s poštenimi pohodni čevlji zaradi podlage, ki je na trenutke precej neprijazna do gležnjev.
Zadnji del poti sestavlja 750 stopnic. Na vrhu pa imeniten razgled. Tisti pravi, velik, tih, puščavski. Barve se spreminjajo, gore se plastijo v daljavo, človek pa za nekaj minut pozabi, da je do tja prišel po lastnih nogah in z nekaj notranjimi pogajanji. Na poti so tudi psi in mačke, predvsem pri postojankah, kjer znajo zelo dobro odigrati vlogo prikupnih pogajalcev za hrano. Priboljški za živali so na taki poti zelo dobra ideja.
PUŠČAVA NI VEDNO SUHA. KAR JE NEKOLIKO NESRAMNO
Če človek od puščave pričakuje samo sonce, pesek in suho vročino, ga zna Sinaj hitro postaviti na realna tla. Na začetku poti je bilo v nahrbtnikih vse od oblačil za skoraj nič stopinj do oblačil za trideset stopinj. In vse je prišlo prav. Šlo je za treking brez šotorov: dnevno prtljago je vsak nosil sam, kamele so pomagale z ostalo opremo, spalo pa se je pod milim nebom. Kar zveni zelo romantično, dokler v zgodbo ne vstopi dež.
In dež je vstopil precej odločno. Nežen, romantičen dež? Ne. Bolj tisti tip dežja, pri katerem se ljudje borijo z dežnimi pelerinami, ki se v vetru obnašajo kot uporni zmaji. Potem se oblaki umaknejo, posije sonce, nastanejo poskočne fotke na platoju, nato pa se spet ulije. A dež je prinesel tudi nekaj najlepših prizorov: dvojno mavrico, dramatično nebo, svetlobo, ki je iz puščave naredila gledališče.
Spanje na prostem ima svoj čar, a tudi svoja pravila. Včasih spiš pod zvezdami, včasih pod previsno steno, stisnjen kot sardina. Včasih je čudovito. Včasih je mrzlo. Včasih smrči tri četrt skupine. Včasih vse troje hkrati.
KANJONI KOT IGRIŠČE ZA ODRASLE
Eden najlepših delov poti so bili kanjoni in wadiji. Wadi pomeni dolina, vendar ta prevod ne pove skoraj nič. V resnici gre za prehode skozi peščene in skalnate pokrajine, kjer se teren ves čas spreminja: ozki prehodi, mehka mivka, suhe struge, večbarvne stene, skale, čez katere se je treba povzpeti, in prehodi, skozi katere se je treba bolj ali manj elegantno skobacati.
Nekateri odseki so delovali kot pomanjšana, bolj intimna različica Grand Canyona. Drugje je bila pokrajina skoraj lunarna. Včasih je bilo treba pokazati nekaj spretnosti, nekaj ravnotežja in nekaj potrpežljivosti. Ravno dovolj, da je bilo zabavno, ne pa toliko, da bi postalo mučno.
To so bili tisti dnevi,…
Read the full article at Metina lista →
Slovenia