The Slovenian Army on its knees

Komentar tedna

19. 06. 2026, 14:30

Nejc

Podobnik

Za rojstni dan si odrežem kos borovničeve torte, božični predvečer pa je v znamenju piščanca in polnočnega kadila. Potem sem se zalotil v vprašanju: kako pa kaj moje praznovanje dneva državnosti?

Na pamet mi je padlo nekaj idej, kako lahko praznujem letos:     1. Lahko si pogledam državno proslavo,     2. Poslušal bom podkast o slovenski zgodovini.     3. Lahko pa npr zapojem kakšno domoljubno, v veseli družbi ob kozarcu vina.

Vse zveni smiselno, ampak mogoče bi si moral postavit še bolj specifično vprašanje: Kako bom letos dan državnosti praznoval kot kristjan?

Krščansko praznovanje

Vem, zveni staromodno: "A se mormo res vn metat?" Na žalost je odgovor: ja. Kristjani imamo čudno poslanstvo. Nismo od sveta, smo pa v svetu. In ker smo Božji ambasadorji, ne živimo zase. In ker je Bog naš Stvarnik, ima mogoče ravno On dober odgovor na vprašanje, kako naj letos praznujem dan državnosti. Za nekaj minut se vrnem v zgodovino.

Nehemijev zgled

Slovenska osamosvojitev se v svetem pismu ne omenja eksplicitno, ima pa nekaj vzporednic z Izraelovimi zgodbami. Ena takih je Nehemijeva. Gre za priročnik v 13 korakih, kako majhen narod izstopi iz velikega imperija in začne z gradnjo svojega doma. Mogoče zveni sorodno, se pa Nehemijeva zgodba v nečem razlikuje od naše, slovenske.

Slovenci veljamo za pridne delavce, Nehemija pa je kot državnik vedel, da se nobena obnova ne začne z lopatami in političnimi parolami, ampak na kolenih. Ko je izvedel, da je njegov dom porušen, ni šel v trgovino po gradbene materiale, ampak je padel na obraz, se postil in molil. Kako pa je z nami?

Slovenska realnost

Verjetno se strinjava, da Slovenci Boga kličemo takrat, ko je res nujno, to je v času poplav, pred referendumom o evtanaziji in kak teden pred parlamentarnimi volitvami. Ko je najhujše mimo, ga raje ne motimo več. Da pa bi se pred Njim ponižali ali Mu priznali svojo nemoč, nam pa tudi ni: saj smo še kar vredu. Imamo svoj parlament, študentske bone in stabilne plače.

Tudi v Izraelu je izgledalo še kar dobro. Nehemija je s svojo ekipo poskrbel, da je bila država varna. A zgodba se tam ne konča. Duhovnik Ezra je po uspešni izgradnji prinesel zaprašeno knjigo Božje postave in Izraelci so po slišanem v joku padli na obraz. Čeprav so bili fizični zidovi res zgrajeni, jim je postalo jasno, da so njihova srca ostala mlačna. Približno tako kot so mlačna naša, slovenska srca.

Bog pa mlačne izpljune in brez Boga postanemo nepotrpežljivi in hitro ujezljivi in koruptivni - najprej v malenkostih in potem v malo večjih malenkostih.

Brez Boga začne v naših srcih poganjat anksioznost in sčasoma pozabimo, kako se odpusti in želja po maščevanju nas privede do vojne in vse to so sovražnikovi uspehi, ki cvetijo, ko se Božje ljudstvo odtuji od svojega Stvarnika.

Duhovna vojna je resnična vojna. V bitki smo in krogle dnevno zadevajo naše ekrane in uničujejo naše odnose. Preden pa priznamo poraz, je čas še za dobro novico in dobra novica je, da trenutne ruševine niso konec zgodbe in da je naš porušen državni zid mogoče spet pozidat.

Srečo imamo, da je Božja zgodovina polna dobrih zgodb, v katerih so ljudje posnemali Nehemijev zgled. Par »norih« ljudi in dobra zaloga gradbenega materiala v obliki molitve, pa je Bog lahko stopil v akcijo. Za ponazoritev bom podelil samo 3 znane primere iz Italije, ZDA in Južne Koreje: za uvid, kako so se ljudje v različnih časih lotevali prenove svojih obzidij na Božjem temelju.

Graditelji po svetu

Italija, 13. stoletje. Cerkev je duhovno precej osiromašena, ko Bog pokliče mladeniča iz bogate trgovske družine. To je Frančišek iz Asissija, ki pa ni ustanovil politične stranke, ampak se je odločil za življenje uboštva in za slavljenje Boga. S tem je sprožil duhovni potres, v katerem so reveži in bogati skupaj začeli skrbeti za gobavce.

Za en odstavek poletimo še čez ocean, kjer imajo svojega junaka ameriški poslovneži. Na prelomu 19. stoletja se je napovedoval finančni zlom in rešitev se ni rodila v bankah, ampak v eni mali sobi na Wall Streetu, kjer se je majhna skupina med odmorom za kosilo zbrala v molitvi. Začelo je šest ljudi, v par mesecih pa je molitev vodila v državno prenovo. Poslovneži so začeli sami od sebe vračat ukraden denar in odplačevati dolgove. Časopisi so poročali, da je kriminal upadel in v cerkve se je v enem letu vključilo več kot milijon ljudi.

Eden najbolj radikalnih primerov modernega časa pa je obnova Južne Koreje. Po vojni je bila država uničena, zato so se korejski kristjani odločili, da se bodo vsako jutro pred 5. uro v cerkvi zbrali k molitvi. In noro je, da ta zaveza še vedno traja. Koreja je bila leta 1953 glede na svoj standard nižje od večine afriških držav, v nekaj desetletjih pa je postala svetovna velesila.

Ti čudeži - Italijanski, ameriški in korejski - dokazujejo, da se najboljše zgodbe gradijo na Božjem temelju. In na našo srečo se ta način gradnje potiho odvija tudi v Sloveniji, kjer peščica ljudi na kolenih r…