Počutim se zelo podobno, kot se je verjetno počutil Martin Luther pred več kot petsto leti, ko je na koncu temeljitega razmisleka zbral pogum in na vrata katedrale obesil svoje teze, ki so zahtevale radikalno spremembo v cerkvi. Tako tudi sam, potem ko sem zbral dovolj poguma, v nadaljevanju 'obešam' svoje teze v Domovino, ki naj nadomesti vrata nekoč znane katedrale. Naj spremenijo paradigmo v zdravstvu od promocije bolezni k promociji zdravja.
Po poti, po kateri nas vodijo sedanji politiki zadnjih dvajset let, ni rešitve; čeprav se njihove obljube lepo berejo in slišijo, pa se na koncu mandata vedno sesujejo kot hišica iz kart in mi spet ostanemo tam, kjer smo bili na začetku mandata, oziroma mnogokrat v še slabšem stanju. Tako potujemo iz iluzije v iluzijo, na področju zdravstva pa je po vsakem mandatu slabše. To dokazuje tudi dejstvo, da je v zadnjih letih vsak minister za zdravje končal svoj mandat v povprečju v enem letu in pol.
Dobiček v zdravstvu
Živimo nekaj stoletij naprej od časa, v katerem je živel Luther, v času neoliberalizma, ko kraljuje dobiček, dobiček in še enkrat dobiček. In ta dobičkarski koncept se skuša skozi vsa glavna in stranska vrata pripeljati tudi v zdravstvo, ki z obravnavo bolnikov lahko ceno za svojo storitev dviga v nebo. Spoznavamo, da tudi nebo ni več meja, saj bi človek za ozdravitev dal resnično prav vse, tudi nebo.
Glavni cilj politikov ni zdrav človek, ampak bolnik, ki ga postavijo v središče. On je zanimiv predvsem zaradi dobička, ki ga številni pridobijo pri njegovi zdravstveni obravnavi. Prišli smo do paradoksa, da je pomemben predvsem bolnik, ki je finančno in dobičkarsko interesanten, ne pa zdrav človek, ki ne potrebuje kurativnih storitev zdravstva, na katere je vezanih polno podizvajalcev.
Še pred nekaj leti, leta 2020, ko smo bili v epidemiji kovida, smo za slovenski zdravstveni sistem porabili 2,4 milijarde evrov. Letos se bližamo sedmim milijardam evrov denarja, pa se v kuloarjih sliši, da ima ZZZS že na polovici leta visoko izgubo.
Skrajni čas je, da se vprašamo, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom in denarjem, ki ga prostovoljno in solidarnostno zberemo za zdravstvo. Koliko denarja sploh potrebujemo, da bo ZZZS končno poslovala brez izgube in čakalnih vrst? Ne nazadnje, ali je sploh mogoče doseči, da ZZZS ne bi imela izgube ob sedanji paradigmi zdravstva, usmerjeni v bolezen in zdravljenje? Ali je sploh mogoče doseči spremembe, ki so žal le obljube politikov in nas iz ene stiske potiskajo v še večjo stisko?
V sistemu, kakršnega imamo, tega ni mogoče doseči, mi pa še naprej vztrajamo na tej poti brez rešitev, zato potrebujemo nekoga, ki bo na vrata nabil teze ter nam odkrito pokazal naše zmote in si nakopal težave, ker ga bodo vsi hoteli prepričati, da se moti.
Temeljno vprašanje
Ko se v tako kratkem času poveča poraba denarja za program ZZZS za več kot skoraj trikrat in ste še vedno v izgubi, je čas za temeljno vprašanje: Ali smo res na pravi poti? Ali je to, čemur sledimo, tudi uresničljivo?
Pravo pot naj bi nam nakazali strankarski programi, od katerih je najpomembnejši v tem trenutku strankarski zdravstveni program Demokratov Anžeta Logarja in program, ki ga je predstavil minister Tadej Ostrc v parlamentu, ki ga bo zdaj vsakodnevno tudi uresničeval, saj je na volitvah dobil našo podporo.
V središču pozornosti programa je po njegovih besedah pacient – bolnik (ali še bolj natančno, bolezen), kar se politično lepo sliši, ima pa ravno zato tudi veliko bolj tragične posledice. Pazite na dikcijo: najprej morate zboleti, postati pacient, da ste nato lahko deležni pozornosti programa sedanjega ministra. Razlog je neoliberalistično jasen: pacient je tisti, ki prinaša denar (dobiček) zavodom in zasebnikom, in ne zdrav človek. Zdravje za zdravstveni sistem ni vrednota, saj se v obstoječem sistemu da zaslužiti ravno zaradi bolezni; bolezen drugih je nekaj koristnega za razvoj zdravstva, javnega in zasebnega, ker na podlagi bolezni dobijo sredstva za opremo in kadre.
Bolezen kot blago
Zaradi več bolezni in večjega števila bolnikov bolnišnice dobijo več denarja. Bolnišnice, zdravstveni domovi in zasebniki preživijo, če imajo dovolj bolnikov, ne če imajo veliko zdravih ljudi, saj ZZZS ne plačuje za zdravje; plačuje za obravnavo bolezni. Tako je bolezen postala tržno blago, ki se prodaja, in politično blago, ki prinaša glasove.
ZZZS pa plačuje programe in storitve. Bolj kot jih plačuje, več je novih in vse bolj potrebnih storitev in zaposlenih. Vse več ljudi je bolnih in več jih je v čakalnih vrstah, čeprav nam zna nekdanji minister Samo Fakin povedati, da si ne zna razložiti, zakaj je tako, saj se število zaposlenih v zdravstvu z nekoč okoli 30.000 zdaj približuje 60.000, a posledice tega se v praksi ne vidijo.
Sistem zelo dobro deluje v tržnem gospodarstvu in bolezen se trži na vseh ravneh. Čeprav se je bivši predsednik vlade Golob tako trudil, da zdravstvo ne bi bilo tržna dejavnost, je ravno v njegovem mandatu to tudi dokončno postalo.
Če bost…
Read the full article at Domovina →
Slovenia