The split, the polarization, the accusations, they chose this in Freedom instead of common progress.

Gibanje Svoboda je na seji izvršnega odbora zavrnilo formalno sodelovanje v okviru partnerstva za uspešno Slovenijo, ki ga je premier Janez Janša ponudil vsem parlamentarnim strankam. Namesto konstruktivnega dialoga in skupnega dela na ključnih reformah so v največji opozicijski stranki napovedali oblikovanje vlade v senci, katere podrobnosti bodo razkrili v začetku julija.

Podpredsednik stranke Klemen Boštjančič je pojasnil, da v ponujenem dokumentu “ ni vsebine “. Na družbenih omrežjih Gibanja Svoboda pa so še bolj direktni: “ Partnerstvo za uspešno Slovenijo, ki ga ponuja SDS, je prestava za javnost. Predvsem pa si težko predstavljamo sodelovanje z Janezom Janšo, dokler je njegovo delovanje in delovanje njegove vlade v nasprotju z najbolj temeljnimi vrednotami, ki jih zagovarja Svoboda .”

Svoboda izbrala polarizacijo

Ta odločitev ni presenetljiva. Pokazuje globlji vzorec delovanja Gibanja Svoboda – stranke, ki se predstavlja kot progresivna in demokratična, a v praksi sistematično zavrača vsako možnost širšega soglasja. Namesto iskanja kompromisov in skupnega napredka raje izbira pot polarizacije, obtoževanja in umetnega ustvarjanja razdora v družbi. Takšen pristop je klasičen primer nedemokratične levice, ki demokracijo razume le kot orodje za lastno oblast in ne kot sistem, v katerem različne strani sodelujejo za dobro države in njenih državljanov.

Enak pristop so izbrali v radikalni Levici.

Borut Pahor nekoč sprejel roko sodelovanja

Zgodovina ponuja jasen kontrast. Leta 2006 je Socialna demokracija pod vodstvom Boruta Pahorja sprejela roko partnerstva za razvoj, ki jo je ponudil takratni premier Janez Janša . Kljub temu, da je bila SD v opoziciji, je Pahor pragmatično ocenil, da je sodelovanje pri ključnih reformah v interesu Slovenije. Stranka je podpisala sporazum in sodelovala pri usklajevanju zakonodaje na področju gospodarskih in socialnih reform. Pahorjev pristop ni bil naiven – bil je odgovoren. Pokazal je, da je mogoče prek ideoloških razlik graditi mostove, kadar gre za dolgoročni razvoj države. Takratni SD ni videl v vsakem predlogu desne vlade “prestave” ali grožnje svojim “temeljnim vrednotam”, temveč priložnost za konstruktivno sodelovanje.

Danes Gibanje Svoboda deluje povsem drugače. Namesto pragmatizma izbira konfrontacijo. Namesto vlade v senci, ki bi konstruktivno kritizirala in predlagala alternative, raje ustvarja vzporedno strukturo, ki dodatno poglablja delitve. Namesto dialoga širi sporočilo, da je vsakršno sodelovanje z določenim delom političnega spektra nemogoče – ne glede na vsebino predloga.

C. Š.