Če kdo še ne ve, kako je nastal Koper, mu bo morda pomagal vzpon na 54 metrov visok mestni stolp, ki je hkrati zvonik cerkve Marijinega vnebovzetja. Tam je namreč mestna občina pred nekaj dnevi odprla stalno razstavo Pokončna zgodovina o bogati preteklosti mesta od bronaste dobe pa vse do današnjih dni.
Tako je mesto na otoku Caput Histriae upodobil najverjetneje Domenico Tintoretto konec 16. stoletja. Platno ni podpisano, je pa to ena od najpogosteje reproduciranih starih slik Kopra, ki jo hrani Pokrajinski muzej Koper. Njena reprodukcija je na ogled tudi na razstavi v koprskem stolpu. Foto Jernej Remi Filipčič @fotosfera
Ob notranjem stopnišču pokončno postavljen časovni trak razsvetli obiskovalca, kdo vse je vladal, ustvarjal in prebival v mestu, koliko kulture in bogate zgodovine skriva vsak koprski kamen.
Legenda pravi, da je Koper nastal zaradi spora med grško boginjo modrosti, vojne in obrti Ateno in bogom morja Pozejdonom. Pred njim je Atena bežala vse do najsevernejšega dela Jadrana, kjer ji je v morje padel ščit (aegida), prevlečen s kozjo kožo. Poglavar vseh bogov Zevs je ta ščit nato spremenil v skalnat otok. Ker je bil podoben ščitu, so otoku tedaj rekli Aegida. Po naključju se tudi kozi grško reče podobno (aegis), zato morda ni naključje, da so mestu pozneje Rimljani rekli Capris, Iliri pa – kozji otok.
Najbolj znan koprski zgodovinar in škof Paolo Naldini je leta 1700 na podlagi legend in vklesanih zapisov zapisal, da so bili prvi ustanovitelji Kopra Kolhijci, »azijsko ljudstvo z mrzlih bregov Črnega morja«. Kolhijski kralj Aietes je poslal veliko vojsko za argonavti, ki so ugrabili njegovo hčer. Številna vojska je zaplula v reko Hister (Grki so ji rekli Istros, danes ji rečemo Donava), veslali so do konca vseh voda, vendar so argonavtom sledili zaman. Na koncu so prišli do pokrajine, v kateri se na eni strani izliva Rižana (tedaj Formion) in na drugi Raša.
Ker se niso hoteli vrniti brez ugrabljene kraljeve hčere in zlatega runa, pa tudi zaradi zelo dolge plovbe, je njihova ljubezen do domovine splahnela. Naselili so malo naseljeno deželo, novim prebivalcem niso rekli več Kolhijci, ampak Histri, deželi pa Istra (Histria). Škof Naldini navaja, da je o vsem tem poročal zgodovinar Girolamo Muzio in da se je to dogajalo 500 let pred nastankom Rima.
Nazarij po morski gladini
kot svetnik
Po odprtju pokončnega muzeja je vsaj malce bolj jasno, zakaj so stari Koprčani kot mestno znamenje (grb) poleg koze še bolj spoštovali glavo Meduze, ki jo je imela Atena na ščitu. Meduzino glavo so Koprčani pogosto upodabljali na stavbah še v 12. in 13. stoletju, pozneje so jo preoblikovali v rumeno sonce, Meduzine kače pa v sončne žarke, je pojasnila kuratorka in urednica razstave Vesna Pajić. »Bilo bi nepravično do Kopra, če bi govorili le o kozjem otoku. Pravi mestni grb je sonce, ki izhaja iz Meduze. Naš namen je bil popestriti notranjost zvonika s predstavitvijo najpomembnejših poglavij mesta od gradišč iz bronaste dobe do današnjega dne,« pravi sogovornica.
Velika upodobitev koprskega zavetnika sv. Nazarija je približno na sredini poti navzgor. To je podoba lesenega kipa sv. Nazarija, ki ga sicer hrani Pokrajinski arhiv Koper, vendar je delo zdaj že več kot leto v Restavratorskem centru v Ljubljani.
Seveda je bilo najtežje podati zgodovino dovolj poljudno in strnjeno v dvanajstih poglavjih. Razstava pripoveduje zgodbo o mestu, ki je spreminjalo podobo, voditelje, jezike in prebivalce, hkrati pa ohranilo povezanost z morjem, arhitekturo, mediteranski značaj in vlogo istrskega središča ter stičišča svetov. Pot v mestnem stolpu navzgor tako ne pomeni le fizičnega vzpona, temveč tudi simbolno potovanje skozi čas – več kot tri tisoč let zgodovine mine v dobre pol ure. Na vrhu te nevsakdanje muzejske predstavitve pričaka obiskovalca pogled na današnji Koper, ki odseva bogato in večplastno zgodovino.
Cerkve so v Kopru gradili že leta 210. Istra je sredi 6. stoletja postala bizantinska provinca in bizantinski cesar Justin II. je Koprčanom dovolil, da so mesto tedaj preimenovali v Justinopolis. Prvi koprski škof je postal sv. Nazarij iz Boršta (nad Koprom). Junija leta 524 je prišel v Koper na ustoličenje. Po legendi naj bi celo hodil po morski gladini, za njim je nastajala bleščeča sled, ko je vstopil v mesto, pa je nebo razsvetlila čudežna svetloba, kar se menda dogaja vsakič ob njegovem prazniku oziroma godu, ki ga slavijo danes, 19. junija.
Pogled z zvonika, z višine 43 metrov, na Titov trg, desno je Loža, levo Pretorska palača, naravnost pa rektorat Univerze na Primorskem v Foresteriji in Armeriji
Nazarij velja za najstarejšega škofa na ozemlju Slovenije. Njegove relikvije so spravljene za glavnim oltarjem koprske cerkve Marijinega vnebovzetja. Toda leta 1380 so Koper napadli Genovčani, ga v dobršni meri uničili in požgali, Koprčanom so ukradli relikvije zavetnika Nazarija, najbolj sveto reč mesta. Dolgo so si s pomočjo beneškega doža prizadevali in vneto molili, Genovčani pa so jim po 42 letih relik…
Read the full article at Delo →
Slovenia