Prazniki so super priložnost za izlete in Pot sedmih slapov, krožna pot iz Buzeta, je bila že nekaj časa na mojem seznamu. Predlagalo mi jo je več ljudi, precej zapisov o njej sem že videla, zdaj pa sem jo končno šla preverit še sama. To bo torej še en zapis o znameniti Poti sedmih slapov, z nekaj uporabnimi informacijami, ki vam utegnejo priti prav.
Pišejo, da je to ena najbolj znanih in najlepših pohodnih poti v Istri, za nekatere celo najlepša. Tega sicer ne bi kar tako razglasila, ker Istra ponuja res veliko krasnih možnosti za izlete, je pa pot vsekakor zelo lepa. In očitno tudi zelo priljubljena. Med prvomajskimi prazniki je bila skoraj kot romarska pot, gneča pa primerljiva s PST-jem za Dan zmage. Ne pretiravam. No, mogoče malo, ampak res ne veliko.
Gre za krožno pot, dolgo slabih 15 kilometrov. Parkirala sem na urejenem parkirišču pri Istarski pivovari Buzet (to vtipkate v navigacijo). Naša skupina deklet je hodila v zmernem tempu, z ustavljanjem za fotografiranje in enim 15 min postankom za kavo oziroma pijačo, pa smo skupaj porabile 4 ure in 15 minut. Od tega je bilo približno 3 ure in 40 minut dejanske hoje. Višinske razlike je bilo nekaj manj kot 400 metrov, za tiste, ki vas ti podatki zanimajo.
Pot se začne ob strugi reke Mirne in je za nekoga z zmerno pohodno kondicijo razmeroma nezahtevna. Ima pa dva krajša vzpona, kjer si lahko pomagaš z jeklenimi vrvmi in klini. Nič posebej dramatičnega, ni kakšnih prepadov levo in desno, je pa vseeno dovolj, da pot ni samo nedeljski sprehod v supergah do prve kave. Dobra obutev s tršim podplatom je kar obvezna. Bila sem v sončnem in suhem vremenu, po dežju pa zna biti pot precej bolj zoprna, predvsem zaradi možnosti zdrsa in blata.
Začetek poti je nekaj sto metrov od parkirišča pri pivovarni in je jasno označen. Pomembna malenkost: ne greste čez most, ampak pred mostom levo, potem pa samo slediš oznakam. Pride kakšen del, ko izginejo ali so slabše vidne, zato mogoče tudi ni odveč, da vsake toliko preverite z aplikacijo, ki jo uporabljate.
Za začetek se hodi po ravnem, s prekrasnim Buzetom v ozadju. Prvi del je urejena sprehajalna pot, z nekaj napravami za raztezanje in klopcami, potem pa se pot kmalu prestavi v gozd. Tam postane bolj prijetno pohodniška, z mostički, senco in tistim finim občutkom, da si končno nekje, kjer telefon nima več glavne besede.
Fino je iti takrat, ko je vode ravno prav. Če je suša, slapovi seveda niso tako atraktivni, če je vode veliko, pa so bolj divji, ampak imaš potem tudi več prečkanja vode. Me smo imele še kar dobro kombinacijo: dovolj vode, da se je slapove, ponekod bolj slapovčki, videlo, ne pa toliko, da bi bil pohod posebej moker projekt. Na nekaj mestih je treba vseeno prečkati Mirno, zato je dobro imeti primerno obutev, še posebno, kadar je vode veliko.
Pot se potem počasi začne rahlo vzpenjati. Greš mimo plezališča, kjer je bilo med prazniki kar živahno, potem pa pride eden od bolj strmih delov. Ni dolg, malo pa zagrizeš v kolena. Jeklenice in klini pridejo prav, predvsem zato, da je korak bolj zanesljiv. Ko prideš na vrh, si nagrajen z lepim razgledom, kar je vedno prijeten trenutek, sploh če se lahko pretvarjaš, da si se za razgled ustavil in ne zato, ker je bilo treba malo zadihati.
Napoleonov most je zelo fotogeničen in dobra kulisa za fotografije. Potem greš tudi mimo velike razvaline, spomladi pa so ob poti še raznobarvni travniki, kar vse skupaj naredi res lepo. Kadar je toplo, je pametno gledati tudi pod noge. Nam je pot enkrat prekrižala kar konkretna kača, ki je očitno prav tako izkoristila praznike za sprehod.
Ena bolj simpatičnih epizod se je zgodila pri zelo lepi hiški z modrimi polkni. Tako smo se zagledale vanjo, da bi skoraj šle v napačno smer, če nas ne bi stanovalec prijazno opozoril. Potem seveda vidiš oznako, ki te pravilno usmeri mimo, ampak očitno ima hiša z modrimi polkni svojo navigacijsko moč.
Približno na sredini poti je bil odprt lokal, kjer se je dalo kaj spiti, na drugi strani mostu pa še manjši tovornjaček s pijačo in sladoledom. Vseeno ne bi računala na to, da bo to vedno odprto, zato je bolje imeti dovolj pijače s sabo, sploh če je vroče. Kakšna dva litra vode oziroma pijače sta zelo dobra ideja. Od tam naprej gre pot večinoma navzdol, z nekaj manjšimi izjemami, in počasi se vrneš proti izhodišču.
Ker je to Istra, je po pohodu seveda treba še nekam dobro jest. Me smo šle na priporočilo v Konobo Kolinasi, približno sedem minut vožnje iz Buzeta, in bile vse zelo zadovoljne. Če iščete idejo za zaključek izleta, je to vsekakor okusna možnost.
Skratka, Pot sedmih slapov je zelo lep izlet. Ni najzahtevnejša, ni pa tudi čisto navaden sprehod. Ravno prav je dolga, razgibana, slikovita in prijetna za družbo, kjer se veliko hodi, še več klepeta in vmes naredi preveč fotografij. Kar je, če mene vprašate, čisto spodoben način za preživeti praznični dan.
Read the full article at Metina lista →
Slovenia