Power to the people!

Luka Volk MLADINA, št. 24 , 19. 6. 2026

Protestna akcija: Prva javna preiskava politične policije © Janez Zalaznik

Ko slišimo besedo »avtoritarizem«, si lahko hitro predstavljamo vojaške udare in tanke na ulicah. Avtoritarizem je bil dolgo razumljen kot neposreden napad na demokracijo in svoboščine, kar še zmeraj drži, a njegova sodobna različica praviloma nastopa veliko bolj pretanjeno. Danes mu ni več treba odpravljati volitev, razpuščati parlamentov ali javno razglašati diktature. Nasprotno, pogosto govori v jeziku demokracije, »ljudstva«, učinkovitosti in socialne pravičnosti. Sodobni avtoritarni voditelj ne trdi, da želi manj demokracije, ampak da jo želi »popraviti«, jo »očistiti korupcije« in jo »vrniti ljudem«. Prav v tem tičita njegova največja prednost in hkrati izziv za njegove nasprotnike: avtoritarizem danes ne nastopa kot odkriti nasprotnik demokracije, temveč kot njen domnevni rešitelj. Njegova moč ni v tem, da demokracijo napada od zunaj, temveč da jo postopoma preoblikuje od znotraj.

Normalizacija avtoritarnosti se tako zgodi počasi, skoraj neopazno. »Velikokrat jo spremlja sprememba v političnem govoru, ki pa ne pride kot neki viden dramatičen prelom, ampak kot serija majhnih premikov, ko recimo neki politik izreče kaj takšnega, kar bi bilo še pred leti razumljeno kot nesprejemljivo. Najprej se ljudje zgrozijo, potem pa kdo reče, da gre le za kontroverzno izjavo ali za drugačno mnenje. Ko čez čas drug politik izreče še kaj bolj grobega, se prejšnja izjava kar naenkrat zdi skoraj zmerna. Tako se počasi premika meja, kaj velja za ’normalen’ političen govor,« pravi filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. »To je psihološko zelo pomembno, ker se ljudje na ponavljajočo grobost govora nekako navadimo. Če se vsak dan zgodi nov napad na institucije, nov napad na medije, nova diskreditacija sodišč, nova vulgarizacija jezika, nova teorija zarote, ljudje počasi otopijo in si začnejo govoriti: ’Saj smo to že videli, pa smo nekako zvozili.’«

Avtoritarizem danes ne nastopa kot nasprotnik demokracije, temveč kot njen rešitelj. Demokracije ne napada od zunaj, temveč jo postopoma preoblikuje od znotraj.

Po podatkih mednarodnega raziskovalnega inštituta V-Dem, ki deluje pod okriljem švedske Univerze v Göteborgu, danes skoraj tri četrtine svetovnega prebivalstva živi v avtoritarnih režimih. Lani je kar 45 držav, ki jih je bilo pred tem še mogoče šteti za demokratične, krenilo v smer avtokracije. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela prejšnji konec tedna povedala Agnès Callamard, generalna sekretarka organizacije Amnesty International, smo, ko gre za raven demokracije v svetu, »tam, kjer smo bili pred padcem berlinskega zidu. V zadnjih 25 letih se neenakomerno napredovanje, ki smo mu bili priča v drugi polovici 20. stoletja, ni nadaljevalo, temveč se je zgodil obrat.«

Avtoritarizem je nekoč veljal za pojav, omejen na vojaške diktature v Latinski Ameriki, enostrankarske režime v delih Afrike ali socialistične avtokracije v vzhodnem bloku, Zahod pa je bil po padcu berlinskega zidu dolgo razumljen kot prostor, kjer je liberalna demokracija veljala malodane za končno obliko politične organizacije.

A to prepričanje se je v zadnjih letih začelo postopoma rahljati: avtoritarne prakse se niso več pojavljale zgolj »tam drugje«, v različnih oblikah so se začele pojavljati tudi v državah, ki so bile dolgo razumljene kot jedro zahodnega demokratičnega sveta – v Severni Ameriki, Evropski uniji in širši evropski soseščini. V naši neposredni bližini je bil takšen primer 16-letna vladavina Viktorja Orbána, ki mu je uspelo s svojim modelom »neliberalne demokracije« skoraj docela preoblikovati madžarsko družbo.

Ob tem po samo dveh tednih, odkar je prisegla četrta vlada Janeza Janše, ni nobenega dvoma o tem, da so avtoritarni prijemi že tu, meni pravnica in aktivistka dr. Barbara Rajgelj. »Morda bomo za spremembo s preteklimi mandati tokrat s strani Janeza Janše soočeni s precej več sovražnimi politikami in manj sovražnimi besedami, saj so se te kot plevel dodobra prijele po celotni slovenski krajini in za svojo uspešno rast ne potrebujejo več veliko gnojila, poleg tega so se sovražnega govora odlično priučili tudi njegovi politični spremljevalci,« je povedala. »Največja težava slovenskega političnega prostora je, da na avtoritarizem nismo nič bolje pripravljeni kot v času, ko smo iz njega izšli. Veliko smo govorili o odpornosti, o krepitvi institucij pravne države, o neodvisnosti nadzornih organov, o socialnem dialogu ... A smo pri konkretnem delovanju ošibljeni, saj se težko upiramo omnibus zakonom, skrajšanim zakonodajnim postopkom, targetiranju posameznih družbenih skupin, netransparentnemu odločanju, škandaloznim kadrovskim izbiram – če so te prakse zgolj nadgradnja praks prejšnje vlade.«

Avtokrati vseh vrst (naj bo to Donald Trump, Vladimir Putin, Recep Tayyip Erdoğan, Narendra Modi, Nayib Bukele, Aleksandar Vučić ali Janez Janša) pri tem sicer ne delujejo povsem naključno. Večinoma se opirajo na ponavljajo…