Juhant na Lipa Reconciliation: When we bury the dead together and celebrate the seventh anniversary, Slovenia will rise to new life

Slovenija

16. 06. 2026, 13:00

Marta

Jerebič

Društvo Združeni ob Lipi sprave je sinoči ob Dnevu krivde, odpuščanja in sprave pripravilo tradicionalno žalno slovesnost ob Lipi sprave na Žalah. Položili so venec žrtvam medvojnega in povojnega nasilja, molitev pa je vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. Predsednik združenja prof. dr. Janez Juhant je v nagovoru spomnil na nedavno sprejeto novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Po njegovem mnenju predstavlja znamenje novega življenja.

Pokop na Žalah

Juhant je v nagovoru izpostavil besede varuhinje človekovih pravic Simone Drenik Bavdek, da »gre za pravico do resnice, do vedeti za usodo bližnjega, do groba, žalovanja in dostojnega ravnanja s posmrtnimi ostanki.«

Žalosti ga nasprotovanje pokopu na Žalah. » Ravno, ko smo bili včeraj tam – Na Žalah so pokopani italijanski, nemški vojaki, tudi sovjetski vojaki. Zakaj pa ne bi bili naši?« je povedal v pogovoru za naš radio.

Mrliški listi

Pozval je tudi k izdaji mrliških listov. Veliko svojcev jih še nima, ali pa niso verodostojni. Take primere so lani obravnavali na odboru za peticije, človekove pravice in enake možnosti. » Tam so svojci žrtev zelo jasno izpostavili, da so mrliški listi napačni. Za nekoga, ki je bil umorjen takoj po vojni, je datum, da je bil umorjen leta 1952 itn. Skratka, te stvari je dolžna država urediti.«

Sprava - novo življenje

»Ko bomo skupaj pokopali mrtve in opravili spravno sedmino, bo Slovenija vstala k novemu življenju,« je v nagovoru še poudaril Juhant. »Ne gre samo za to, da imajo vsi mrtvi pravico do groba, ampak gre tudi za to, da živi ob smrti pokojnim izkažemo dostojanstvo s tem, da jih izročimo Bogu, ne samo zemlji, s tem pa tudi sebe in našo Slovenijo očistimo vseh teh travm. To je pravzaprav bistveno vprašanje naše družbe, dokler je to nekako v zraku, je to neko breme, ki ga prelagamo drug na drugega, predvsem na bodoče rodove. «

NAGOVOR PROF. DR. JANEZA JUHANTA

Božje mesto ali Babilonski stolp

Ljudje svojo človeškost gradimo na izmenjavi, sožitju, delitvi duhovnih in tvarnih dobrin s soljudmi. Ustvarjamo svet govorice, pravil, navad in vrednot, ki dajejo okvir našemu življenju. Če je to povezano v Bogom, kot pravi papež Leon v okrožnici »Od Boga čudovito ustvarjeno človeštvo«, nastane človeško ustvarjalno mesto, sicer smo v prisilnem, nasilnem in nenaravnem Babilonskem stolpu, ki mora propasti. Več kot 45 let smo Slovenci živeli v takem stolpu zatiranja in laži. Posledice ostajajo, novi okviri demokracije: osamosvojitev Slovenije, pravna država, človekove pravice za vse ljudi, so zato okuženi in obremenjeni s primesmi vzorcev prisilnega stolpa polpreteklosti. Pomlad 1990 je sicer navdihnila spremembo in dala pogoje za graditev mesta, »kjer sobivata Bog človeštvo«. A za tako mesto mora človeštvo sodelovati z Bogom.

Slovenija v prisilnem Babilonskem stolpu

Zaznamovani smo s polpreteklimi bremeni in jih le počasi odlagamo. Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi je bil leta 1945 na četrtek 31. maja. Procesije so se odvijale v vzdušju pritiskov na Cerkev z zadušenim širjenjem strahotnih novic o pobijanju ljudi. Begunci so se za praznik zgrnili v Vetrinjsko cerkev. Tri dni pred tem so začeli Angleži vračati domobrance, revolucionarji začeli podirati Božje temelje; graditi babilonski stolp nasilja, začel se je mrtvaški ples. Pomenljiva je zgodba Vide, stare 9 let, ko so mimo njene hiše na Dolenjskem vozili kamioni ljudi v smrt. Domačini na kamionu so jo spoznali in zaklicali njeno ime, ona pa uročena od stražarjev kamiona z naperjenima brzostrelkama direktno vanjo. Leta 1977 se 17 letno dekle z jamarskimi prijatelji spustilo v jamo in ob spustu sto metrov v globino pristalo med človeškimi lobanjami ter okamenelo zakričalo, naj jo potegnejo ven. Za vse življenje jo je pretresljivo doživetje zaznamovalo, režim pa nadzoroval, še danes živi v strahu in se boji maščevanja. A je vseeno napisala: povejte mojo zgodbo mladim. Obe dekleti sta z vero premagovali zapostavljanje, prenašali križ odrinjenosti in zatiranja, enako kot pomorjeni mučeniki, njih svojci in vsi preostali.

Težka je pot v človeško mesto celo z Bogom, kaj šele brez njega

Žalostni smo, da se danes po 81 letih povojnih pomorov govori o političnem soliranju in nujnosti soglasja za pokop mrtvih na Žalah. Ne verjamem, da bi sploh kdo mogel misliti, da žrtve Auschwitza ali Srebrenice niso enake nesrečnikom Macesnove Gorice in drugh med- in povojnih morišč po Sloveniji. Zakaj se kamnita srca ne morejo dotakniti ran svojcev pomorjenih in drugih skoraj stoletje izrinjenih iz slovenskega občestva? Z zavajanjem, predsodki in lažmi je treba končati! Prepričani smo torej, da nova oblast, ustoličena ravno na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, opravlja svojo državotvorno dolžnost. Sprejeti Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je znak novega življenja in zagotovilo, da Slovenci zaživimo v mestu sobivanja vseh in bo Bog blagoslavljal ta prizadevanja. Vsi, mrtvi in živi s…