Iskanje
France Kozina: Tako sem bil iz najhujšega. Pošle so mi moči in edino Matevževa moč in palica sta me rešili. Polovico sem bil zunaj, polovico me je viselo v jamo. Koliko časa sem tako visel, ne vem, onadva sta me zvlekla od jame in me klicala, naj se zbudim ...
Nadaljevanje iz: France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, domobranci, poboji, morišče, Kočevski rog [1]
V Kočevju od gimnazije do Dijaškega doma
Okrog šeste ure zjutraj, dne 8. junija /1945/ so v Kočevju odprli prvo polovico vagonov. Čez pol ure smo prišli na vrsto tudi ostali. Gnali so nas skozi Kočevje v poslopje gimnazije. Najprej smo odšli v prvo nadstropje, takoj nato pa spet nazaj na dvorišče, kjer smo dobili zajtrk: sprijeno zelje, nekaj fižolov, vse skupaj pa zmešano s smrekovimi iglami. Večino smo stresli na stranišče, partizani so se pa smejali in rekli: »To bo pa za one, ki pridejo za vami.« Z dvorišča so nas odgnali v Dijaški dom. Natrpali so nas v zgornje sobe. Tu so nas še enkrat pregledali in nam pobrali vse, kar je bilo železnega: nože, britve in celo gumbe. Rekli so nam, da bomo zdaj zaslišani; a ker so je zgodilo, da so zaklali stražarja in ušli, moramo vse oddati. Iz istega razloga nas bodo tudi zvezali, a naj ostanemo kar lepo mirni. To je govoril Jože Starc iz Dolenje vasi.
Čakanje je bil hujše od smrti, žica se je zajedala v meso
Potem so začeli iz sobe jemati po 9 ali 10 domobrancev, jih odganjati v pritličje, kjer si je moral vsak zavihati rokave. Najprej so nam na hrbtu zvezali roke z žico, potem pa še po dva ali tri skupaj. Ko je bilo to opravljeno, so pograbili gorjačo in toliko časa udrihali po zvezanih, dokler niso našli poti v sobo za čakanje. Čakanje je bil hujše od smrti, žica se je zajedala v meso. Mnogim je postalo slabo in tako si moral poleg žeje, lakote in udarcev držati pokonci še svojega sotrpina.
Rabelj me je ves čas nabijal z gorjačo, obenem pa stal na mojem hrbtu, ko je udrihal po drugih
Začeli so nas odganjati k tovornjakom. Nanje smo morali sami, najprej si pokleknil na zaboj, potem zopet vstal. Na tovornjaku prav tako. Potem smo se morali obrniti nazaj in poklekniti. Ko je bil tovornjak poln, so zaprli vrata ter nas odpeljali proti Kočevju. Tu smo zavili na desno. Peljali so nas mimo gradu čez most. Po mojem je bila smer proti vasi Željne in dalje v gozd. Koliko časa smo se vozili, ne vem. Zdelo se mi je zelo dolgo, ker me je rabelj ves čas nabijal z gorjačo, obenem pa stal na mojem hrbtu, ko je udrihal po drugih. Približno kilometer pred ciljem so tovornjaki ustavili, potem pa dvakrat obrnili. Rabelj je vprašal, če kdo ve, kje smo. Nihče ni odgovoril. »Kdo hoče vode?« se je slišalo iz kabine. Nekateri so se oglasili, ker niso mogli več trpeti žeje. Namesto vode je zapela gorjača.
Ob poti so krvoločno čakali rablji na svoje žrtve
Tako so nas pripeljali v bližino morišča. Bombe so pokale in pele strojnice kot na fronti. »Smo že na mestu,« je zašepetal pred menoj klečeči fant. Avto je obstal tako hitro, da smo omahnili kot morski val, ko se odbije od brega.
Odprli so vrata. Stražarji so dvignili palice. Sledilo je ostro povelje: »Prva vrsta naj sede!« Priskočili so štirje rablji in sezuli drugega za drugim. Imel sem dovolj časa, da sem si ogledal ta prizor.
Od tovornjaka do jame je bila na novo vsekana pot, posuta z debelim, ostrim kamenjem. Ob poti so krvoločno čakali rablji na svoje žrtve. Na svoje lastne oči sem videl, kako so mučili Antona Marolta, doma nekje iz Suhe krajine. On in njegov sotrpin sta ležala zvezana na tleh, komunisti pa so jih s tako silo pretepali, da sta se vsa krvava oddihovala, vstati pa nista mogla. Ubili so ju kar tam in ju odvlekli v jamo.
Bil je Janez Šega iz Lipovca pri Ribnici, po domače Špelkin
Z mojim prijateljem sva bila zadnja na vrsti. Rabelj je stal pri tovornjaku in naju čakal. Ni imel časa, da nama odveže čevlje, zato je kar z nožem potegnil po jermenih. Kar padla sva na tla. Obrnil sem se na desno in videl, kako naju je rdeči oficir opazoval. Srečala sva se z očmi, a on se ni ganil. Bil je Janez Šega iz Lipovca pri Ribnici, po domače Špelkin.
Zaslišal sem streljanje in vpitje komunistov: »Marš, svinje bele!« Z gorjačami so nama pokazali pot do jame. »Stoj! Tu je blok. Od kje si ti doma?« Nisva odgovorila. Zaslišal sem kričanje: »Hitro se sleci!«
Druge so kar zvezane vodili do jame, kjer jih je podrl rafal
Razvezovali so nas petdeset metrov od jame, le po dva ali tri pare naenkrat, ker so se bali menda celo nagih domobrancev. Razvezali so le tiste, ki so imeli kaj vredno obleko. Druge so kar zvezane vodili do jame, kjer jih je podrl rafal. Četudi strel ni bil smrten, si fantje niso mogli nič pomagati, kajti padec v globino petindvajset metrov, je še za zdravega človeka usoden, ne pa za nas, ki smo bili zvezani in ranjeni, povečini smrtno zadeti. Vmes pa so v jamo streljali s strojnicami in metali bombe.
Pred ustrelitvijo so nas spraševali zato, da so videli, če ima kdo zlate zobe
Tako sem se slačil. Samo spodnje hlače sem imel še na sebi, ko je r…
Read the full article at Družina →