Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič se je aktualno lotil sicer očitno premalo znane organizacije TIGR . Za več resnice zato nekaj nujnih pojasnitev.
TIGR je bila (1927–1941) ilegalna, protifašistična in revolucionarna jugoslovanska organizacija (vse po lastnih dejanjih in dokumentiranih zapisih), ki je združevala rodoljubne Slovence in Hrvate (po njihovem Jugoslovane) na jugovzhodu Kraljevine Italije, od le-te asimilacijsko poimenovane Julijska krajina.
Proti italijanskemu državnemu fašističnemu terorju se je borila s slovensko besedo, sabotažami, uničevanjem (fašistične šole, vrtci, spomeniki …), napadi, atentati, likvidacijami ovaduhov …
Za težek položaj Jugoslovanov v Julijski krajini je TIGR v ilegalnih glasilih Svoboda jasno, brez rokavic, krivil tudi Vatikan (1929, 1930), grozil »bratom« izdajalcem z »brezobzirno borbo« in izvedel številne usmrtitve zagrizenih (domačih in »pritepenih«) ovaduhov in izdajalcev, »valpetov potujčevalcev«, »narodnih izdajic«, »garjavih izobčencev našega rodu« (vsi citati od TIGR). In o tem poimensko poročal.
Zlasti pa da so ( Svoboda , 1930) … »ravno domači ovaduhi, karabinjerski zaupniki in fašistovski konfidenti najnevarnejši, najogabnejši in najhujšega sovraštva vredni ljudje«. Zato »… je že cela vrsta ovaduhov in konfidentov s svojim življenjem plačala vse svoje ogabne grehe …«, »za mal denar podkupujejo (fašisti, op. a.) one slabiče, neznačajneže … ki jih ni prav nič sram igrati judeževe vloge«. »Zob za zob ... v strašnem, neusmiljenem srcu.«
Celo za (konservativni) katoliški časopis Slovenec iz Ljubljane (že leta 1922) so tisti, ki so obrnili hrbet Slovencem v Italiji, preprosto bili »judeži iškarijoti« in »izdajice«.
Avtorja kolumne v Delu je – pravilno – sredi Ljubljane zmotil »ideološki« slogan. Zapisal je: »Dolgočasna črna pisava na beli podlagi je ponosno dokazovala, da SDS ne potrebuje pomoči oblikovalcev, saj ima v rokah nekaj pomembnejšega – resnico samo. Plakat je, ob petinosemdeseti obletnici dogodkov, mimoidoče poučeval o zgodovinski resnici prvih tednov druge svetovne vojne na Slovenskem: resnični odpor se je začel maja 1941 v bitki na Mali gori pri Ribnici, kjer so se tigrovci spopadli z Italijani.«
Tu avtor zagreši napako – gotovo iz nevednosti: »Napisu je težko očitati faktično netočnost. Spopad se je zares zgodil, vsebina je bolj ali manj takšna, kot je opisana na plakatu, in res je bil to prvi primer oboroženega odpora v okupirani Sloveniji.« A v prid resnici doda, da »spopad ... ni predstavljal 'resničnega začetka' odpora v Sloveniji, kvečjemu epilog Tigrove zgodbe«.
Devetega aprila 1941 je v Gozdu - Martuljku potekal večurni spopad jeseniških prostovoljcev in tavajočega oddelka kraljeve vojske z italijanskim bataljonom »Val Toce« (le-ti s topovi), ki je imel celo štiri mrtve in sedem ranjenih. Kar utegne res biti naš prvi (celo naklepni!) ljudski oboroženi boj proti okupatorju.
V noči na 29. april 1941 je bila v Mariboru (Volkmerjev prehod) prva (znana) odporniška (sabotažna) akcija (mladinci SKOJ) proti nemškemu okupatorju, in to samo tri dni po obisku Adolfa Hitlerja .
A nič od tega plakatnikom ideološko ne ustreza, saj so v obeh primerih bili organizatorji iz vrst komunistov. Nič nočejo vedeti o teh prvih nebodigatreba odpornikih, ampak raje ponujajo svoj 13. maj, ko je na Mali gori sedemčlanska (od tega trije Slovenci) izvidniška italijanska karabinjerska patrulja naletela na tri – zanje – neznance (tigrovce) v koči ob gozdni poti. Vojaški vodja TIGR je bil tu ubit, za kar je eden od – za TIGR »ogabnih« – karabinjerjev Slovencev dobil italijansko vojaško kolajno za hrabrost. Prvi dokumentirani slovenski kolaboracionist torej.
Očitno so plakatniki v stiski pripravljeni slaviti protifašistični TIGR, ki je kruto obračunaval z domačimi izdajalci, obsojal Vatikan, operativno sodeloval z italijanskimi komunisti, nacionalistično jugoslovansko organizacijo Orjuna.
In če je 13. maj začetek (a ta ni prezgoden?!), bi znali našteti kake naslednje datume v nadaljevanju tega odpora? In nosilce teh akcij?!
***
Igor Mravlja, Ljubljana
Read the full article at Delo →
Slovenia