Nace Hladnik: Home Defense in the Idrijski Coast [1]

Iskanje

V reviji Vestnik, ki so jo v Buenos Airesu izdajali povojni politični emigranti, so leta 1961 objavili daljše pričevanje Naceta Hladnika Domobranstvo v idrijskem kotu, v katerem je prikazal delovanje primorskih domobrancev na širšem območju Idrije, sam je vodil postojanko na Veharšah nad Godovičem.

O Slovenskem narodnem varnostnem zboru (SNVZ) oziroma primorskih domobrancih je Aleš Nose v knjigi Domobranci, zdravo – Bog daj . Protikomunistične enote na Slovenskem 1942–1945 (založba Modrijan, 2017) zapisal, da je pri vzpostavitvi domobranstva na Primorskem v veliki meri pripomoglo protikomunistično vodstvo v Ljubljani in tudi general Leon Rupnik, ki je posredoval pri Rainerju. Na Primorskem ni bilo dovolj sil, ki bi podprle organizacijo in ustanovitev domobranstva, ljudi pa so partizani s svojim nasiljem in komunistično ideologijo tako zastrašili, da se jim ni upalo upreti.

Seznam postojank in čet Tržaška Slovenskega narodnega varnostnega zbora, tržaška pokrajina. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Slovensko vojsko v Trstu so omogočili Nemci

Tako je domobransko vodstvo iz Ljubljanske pokrajine poslalo na Primorsko nekaj propagandnih in zbiralnih čet, da so ustvarile osnovo, okoli katere so se začeli zbirati domači prostovoljci. Poveljnik nemške policije Odilo Globocnik je 12. novembra 1943 izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega varnostnega zbora, v katerem naj bi se razvijalo primorsko domobranstvo. Najprej je Antona Kokalja imenoval za inšpektorja deželne varnosti, kasneje pa je postal inšpektor organizacijskega štaba SNVZ in nato njen poveljnik.

Seznam postojank in čet Tržaška Slovenskega narodnega varnostnega zbora, goriška in reška pokrajina. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

V programu primorskih domobrancev obnova slovenstva po deželi

Primorski domobranci naj bi služili v domačem kraju, podobno kot so vaške straže v Ljubljanski pokrajini. Med drugim je Globocnik tudi obljubil, da bodo vojaške enote drugih narodnosti odstranjene iz Primorske, ko bo SNVZ lahko jamčil za varnost in mir v pokrajinah, kjer živijo Slovenci. S tem je predvsem mislil na italijanske enote R. S. I. (Repubblica Sociale Italiana). V programu primorskih domobrancev je bil tudi načrt za odstranitev vseh italijanskih ustanov ter obnovo slovenstva po vsej deželi. SNVZ je dobival od slovenskega domobranstva iz Ljubljane pomoč v obliki moštva, častnikov in podčastnikov. Iz Ljubljane pa je februarja 1944 kot uradna pomoč Kokalju prispela na Primorsko propagandna četa pod poveljstvom nadporočnika Dušana Lenščaka.

Častniki SNVZ v Trstu, drugi z leve je stotnik Radivoj Fajdiga. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj ; Muzej NZS

Pričevanje Naceta Hladnika

Nace Hladnik je v enem redkih in zato toliko bolj dragocenih pričevanj z naslovom Domobranstvo v idrijskem kotu ( Vestnik , Buenos Aires, 1961 in 1962) tako opisal tisti del, kjer je bil zraven.

V naslednjem bom skušal opisati nastanek in razvoj protikomunistične borbe v idrijskem kotu, kolikor je potrebno za pojasnilo, pa tudi razvoj Slovenskega narodnega varnostnega zbora na Jadranskem Primorju ali okrajšano SNVZ.

Začetek Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ)

Nekoliko pozneje kot ljubljansko domobranstvo so se pričele organizirati protikomunistične enote tudi na Primorskem. Osrednjo organizacijo je začel polkovnik Anton Kokalj z nekaterimi oficirji bivše kraljeve garde. Nastale so tudi manjše, nepovezane skupine, ki pa so počasi prenehale ali pa se spojile s SNVZ. Tako Lavričeva skupina v Gradiški, Goriška policija, Tolminski domobranci, Špehova skupina v Trstu in morda še katera, ki mi je ušla iz spomina. Od vsake teh skupin je kdo v emigraciji. Skušal se bom potruditi in lepo opisati idrijsko domobranstvo, da bi se komu porodila želja in bi še lepše opisal razvoj in delovanje naštetih skupin ali pa celo SNVZ na splošno.

Štampiljka in grb Slovenskega narodnega varnostnega zbora. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Na Primorskem je bilo dosti težje kot v Ljubljanski pokrajini

Začeti z uspehom organizirati protikomunistične borce na Primorskem je bilo dosti težje kot v Ljubljanski pokrajini. Tu ni bilo članov bivših narodnoobrambnih društev in organizacij. Ni bilo domačih oficirjev in organizatorjev. Pač pa je fašistično strahovanje Slovence tako pribilo k tlom, da so še dolgo potem živeli kot uspavani. Sami od sebe se niso upali javno organizirati kaj slovenskega.

Začeti s protikomunistično organizacijo pa je bilo še bolj tvegano. Povabiti na sodelovanje vsakogar, ki bi za to kazal zanimanje, je bilo vse drugo kot pametno. Kdo ve, če še ni za najbolj navdušenim sodelavcem skrival od OF poslani špijon. Zato se je nujno pričelo organizirati domobranstvo z ljudmi, ki so se poznali in se zanesli drug na drugega že v predvojnih časih.

Častnik SNVZ v Trstu. Na prsih ima pripet znak planinskih enot Kraljevine Jugoslavije, na levem rokavu ima našitek primorskih domobrancev, slovensko trobojnico. Vir: Aleš Nose, Domob…