*(pa tudi za kakega zagrizenega ljubitelja najbolj humanega gibanja v zgodovini)
Marsikaj je medsebojno povezano
O dveh na videz medsebojno neodvisnih perečih temah v naši državi nisem nameraval pisati, ker sem bil prepričan, da nisem dovolj kompetenten, da bi o njiju razpravljal. Ampak vse skupaj je pripeljalo do točke, ko menim, da vendarle tudi sam lahko nekaj pristavim. Seveda govorim o tki. romski problematiki in referendumu o evtanaziji (leporečno rečeno pomoči pri prostovoljnem končanju življenja).
Zakaj o tema tematikama vendar lahko nekaj rečem ? V Novem mestu živim že od rojstva in sobivanje z Romi osebno doživljam že sedmo desetletje. Imel pa sem priložnost biti s svojimi najbližjimi (očetom, njegovimi tremi sestrami, tastom, ženino teto) v času preden so zapustili ta svet. Imeli so tako hude duševne težave kot tudi hude neozdravljive bolezni. Zakaj pa ju celo medsebojno povezujem ?
Obe temi sta se namreč iz povsem pietetne obravnave (nasilje Romov, ki so se nadaljevali celo z umorom, skrb za odpravljanja trpljenja v zaključni fazi življenja) spremenila v klasično politično in ideološko temo. In zakaj sta temi povezani ? Ker pač se lahko jasno loči stran oz. politična opredelitev razpravljavcev o temah. Še bolj kot politična, bi bilo potrebno uporabljati pojem ideološka opredelitev.
Permisivna vzgoja otrok, najstnikov mi je tuja…
Ko sem bil sam in še nisem imel družine, sem imel sto teorij, kako je potrebno vzgajati otroke, ko pa sem imel srečo in mi je žena podarila dva sinova, pa nisem imel nobene pametne ideje več, kako vzgajati otroka. Potrebno se je bilo učiti in usposabljati pa nisem povsem prepričan, da sem bil pri vzgoji zelo uspešen. Bil sem tudi pogosto deležen kritik, ker sem bil »staromoden« in se nisem posluževal permisivnega pristopa in posledično prikrivanja težav, ki jih ta pristop zelo hitro rodi.
Tudi kot pedagog sem veliko časa preživel z otroki (kot trener oz. učitelj smučanja), najstniki na gimnaziji (organizator – pripravljavec in vodja eno ter večdnevnih ekskurzij, izletov tečajev ipd.), bil sem celo trener ženske košarkarske ekipe. Bil sem tudi v razredu kot učitelj, kar pa je precej bolj enostavno (zato se učitelji tudi tako radi izogibajo sodelovanja pri organizaciji in izvedbi tki. interesnih aktivnosti). Tudi v vseh teh primerih se nisem posluževal permisivnega pristopa. In zanimivo, da kakšnih hudih kritik za včasih za mnoge izmed otrok in najstnikov v tistem času, danes pa še bolj, nenavadnimi pristopi, nisem doživel. Sicer pa sem o problemu permisivnega pristopa k vzgoji in odnosu do raznoraznih ideologij že pisal in to ni tema mojega zapisa .
Ne pristanem na poučevanje o romski problematike s strani tistih, ki pametujejo iz voknjenih pisarn
Zakaj sploh dodajam temo vzgoje otrok in mladine ? Romska problematika je vendarle tesno povezana z vzgojo otrok, mladostnikov in staršev. Ker tudi na tem področju ni enostavnih rešitev, si zaradi svoje teoretične podlage (imam opravljeno pedagoško andragoško izobrazbo) in sorazmerno veliko prakse, ne pustim tki. strokovnjakom (pogosto celo z akademskim nazivom) brez kakršnega stika z realni stanjem poučevati, kako je potrebno vzpostavljati odnose z otroci in mladostniki ter starši, ki pri Romih postanejo še posebej mladi (celo mladoletni)
Mi je pa danes poznano, da tisti, ki tako radi zagovarjajo permisivni pristop (postopno integracijo Romov v družbo) in nam »civilom« iz Dolenjske očitajo, da nismo sposobni oz. ne znamo sobivati z Romi, obenem ne rečejo niti besede o tem, da oni niso sposobni sobivati z mrtvimi Romi, ki so jih pobili tisti, za katerih ponosne naslednike se imajo (primer Žaubi na Urhu, klanjanje Kidriču, čebinarska Asta, častilci Dražgoške pravljice itd.). Oni niso sposobni sobivati z mrtvimi, nas pa učijo, kako sobivati z zelo zelo živimi. Pa da ne bo pomote. Nimam v rokavu pametne takojšne rešitve za romsko problematiko.
Mi gre pa na živce, da mi tisti, ki še z mrtvimi ne morejo sobivati in so kilometre daleč stran od njihovih naselij in se z njimi vsakodnevno ne srečujejo v različnih pogosto neugodnih in celo zoprnih situacijah (zdravstvene ustanove, v cestnem prometu, trgovinah, šolah ipd.) solijo pamet, kako naj mi, po njihovo vzvišeno poimenovani »zarukani kmetavzarski Dolenjci«, sobivam z Romi. Pa ti vseznalci niso samo v Ljubljani, jih je kar precej »pametnih« tudi pri nas doma, ker pač sledijo ideološki agendi levičarske voknjenosti v vsej njeni »sijajnosti«.
Evtanazija ni nekaj novega in ni povezano z dobrim
Taisti ponosni nasledniki komunističnih klavcev, katerih zločine še vedno zanikajo, se navdušeno »bojujejo« (če celo ne fajtajo kot Nika za dostop do varnega splava) za uvedbo pomoči pri prostovoljnem umiranju in pri tem nočejo uporabljati izraza evtanazija. Zakaj ? Ker ima evtanazija vendarle malce slab sloves. Brez zavor so ga uporabljali nacionalni socialisti za (najprej) »lajšanje trpljenja« staršev pri vzgajanju otrok s hudimi telesnimi ali duševnimi okvarami. To so namreč…
Read the full article at Časnik →
Slovenia