Tanja Lažetić je diplomirala leta 1994 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Med letoma 1997 in 2025 je razstavljala v pomembnih domačih (mednarodnih) umetniških prizoriščih. Njena dela so shranjena v pomembnih javnih zbirkah, npr. v Narodnem muzeju Slovenije, Moderni galeriji, Mednarodnem grafičnem likovnem centru (Ljubljana) in Muzeju Lah, knjige umetnice pa so vključene v zbirke MOMA Artists' Books Collection, Tate Collection of Artists' Books in Bibliothèque Kandinsky. Za svoje delo je bila leta 2015 nagrajena na mednarodnem trienalu keramike Unicum, leta 2017 pa je prejela nacionalno priznanje Riharda Jakopiča. Foto: MGML
Pregledna razstava
Tanja Lažetić Laž
Mestna galerija Ljubljana 21. 5. 2026–30. 8. 2026
Kustosinja: Barbara Sterle Vurnik
Oglas
Intermedijska umetnica je že desetletja ustaljeno ime slovenskega vizualnega prostora. Njeno umetniško prakso nemara najbolj povezujemo s fotografijo, vendar ustvarja tudi na področju keramike, videa, instalacije, performansa, knjige umetnice in v zadnjem obdobju tudi slikarstva. Po njenem opusu se je mogoče sprehoditi v Mestni galeriji Ljubljana, kjer bo pregledna razstava njenega dela na ogled še do 30. avgusta.
Razstavi je naslov Laž , kar je seveda okrajšava umetničinega priimka, obenem pa tudi rdeča nit, s katero nas s kustosinjo Barbaro Sterle Vurnik , sicer tudi umetniško vodjo Mestne galerije Ljubljana, popelje skozi nekatera ključna poglavja svojega dozdajšnjega dela. Čeprav se ob vstopu na razstavo srečamo z zgodnjimi deli umetnice, postavitev ni kronološko zastavljena, ampak posamezna dela razvršča v želji po vzpostavitvi naracije, ki obiskovalca vodi v spoznavanju sveta in hkrati umetničinega dela. Vsako delo je na neki način v dialogu z naslednjim, komplementarno se dopolnjujejo in nadgrajujejo, medsebojna dinamika je natanko premišljena; ko nam obzorje odpre en projekt, nam naslednji že daje odgovor, obenem pa odpira nova vprašanja.
Tanja Lažetić v posameznem projektu pogosto združuje kompleksen spoj premislekov, ki odstirajo razgibanost več med seboj prepletenih problematik. Ves čas jo zanima doživljanje preteklosti in z njo povezana krhkost spomina, vprašanje nadzora in identitete, družbene projekcije, ikonografija ženskega telesa, predvsem pa trhel odnos med resnico in lažjo.
Umetnica pred enim svojih najslavnejših del – Govedji gulaš iz leta 1997. Foto: M. K. MMC RTV SLO
V svojem delu se pogosto referira na druga dela iz zgodovine umetnosti, včasih sodobnikov, včasih pa starejših del, ki niso nujno le občudujoč citat, ampak prej izhodišče za prevpraševanje trdovratnih družbenih konstruktov in konvencij.
Onemogočanje moškega pogleda Posebno mesto ima v njenem delu premislek o vlogi žensk v patriarhalni družbi in znotraj tega je nastalo nekaj umetničinih najboljših del. Na stopnišču nas pospremi videodelo Gola se spušča po stopnicah iz 2012, kjer se je referirala na slavno istoimensko Duchampovo delo, ob tem pa zasukala pogled in tako ob spustu po stopnicah ne gledamo ženskega telesa, ampak gibanje spremljamo skozi njene oči. Leta 2001 je začela nastajati Olimpija , fotografija, na kateri je v vlogo Maneteve muze postavila samo sebe, pogled zameglila, s tem onemogočila opazovanje ženskega akta, nato pa podobo še dodatno razrezala in na novo sešila. Pri obeh delih se torej se sklicujete na prelomni umetnini, ki sta ob svojem nastanku sprožali odpor, vendar razlog za umetničino zgražanje leži drugje. Zato s svojim posegom v idejo primarne podobe moški pogled zamenja z ženskim. Podobno pri delu Treh gracij , kjer pravokotna platna obleče v ženske kombineže, protagonistkam odvzamete telesnost, ki je bila pomemben razlog za priljubljenost te motivike v zgodovini umetnosti. Občudovanje ženskega telesa je s tem onemogočeno, ostane nam le še soočenje z njo samo.
Naj gre za dekonstruirano jedrsko eksplozijo, fotografije lokacij, na katerih umetnica nikoli ni zares bila, ali njeno figuro s popartistično torbico v rokah, ki stoji na križišču med Zahodom in Vzhodom, dveh umetno ločenih svetov, katerih usodo diktira peščica, ki ima v rokah vso moč tega sveta – vse je laž, razstavljena podoba, ki s šivanjem nove, odstira resnico. Več pa v spodnjem pogovoru.
Začniva z naslovom in seveda temo, ki jo ne le z razstavo, ampak celotnim delom pogosto postavljate v ospredje. Laž je na eni strani skrajšava vašega priimka, je pa tudi pojem, ki je nemara prav v zadnjem obdobju pogosto del javnega diskurza. V resnici se seveda ukvarjate z njemu nasprotnim pojmom – se pravi z resnico, o kateri premišljujete skozi krhkost spomina, mitologizacijo, družbene konstrukte … Premišljevanje o resnici je enako izmuzljivo, nestabilno kot resnica sama, zato je pot, ki jo uberete, da bi pristopili k pojmu, destrukcija in nova rekonstrukcija. Gre torej za poskus približanja resnici prek demoliranja laži.
Umetniki opazujemo svet, ga opisujemo, se malo vpletamo, treniramo občutljivost, senzibilnost, dostojanstvo, humanost, občutek za lepoto, skladnost, pravičnost in v…
Read the full article at RTV Slovenija (MMC) →
Slovenia