Solemn celebration of the Feast of the Sacred Heart of Jesus at Tabor in Ljubljana

Iskanje

V petek, 12. junija, so praznik Srca Jezusovega še posebej slovesno proslavili tako rekoč v narodnem svetišču Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Somaševanje rektorja svetišča Roka Žlendra in sobratov lazaristov je vodil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.

K lepoti in svetosti bogoslužja v čast in zahvalo Srcu Jezusovemu so pridali svoj dragocen delež še pevci mešanega pevskega zbora Študentskega doma Vincencij pod vodstvom Antonia Vogrinca.

Škof Matjaž je pridigo začel s sklicem na papeža Frančiška in njegovo okrožnico »Dilexit nos« (Vzljubil nas je). Kot je dejal, nas je »tako zelo vzljubil, da je dal za nas sebe samega, da je po Svetem Duhu poslal svojega Sina, da bi mi vsi živeli po njem. To je ta temeljna skrivnost današnjega praznika, ko nam govori o tej človeški in Božji ljubezni, ki se razodeva v Jezusovem Srcu.«

In Frančišek želi prav s tem svojim zadnjim pismom na nek način pokazati, da je v tem presvetem Jezusovem Srcu, lahko rečemo tudi v pobožnosti k temu svetemu Srcu, lahko na nek način postavljeno središče in temelj krščanske duhovnosti.

Srce v Svetem pismu pomeni veliko več kot zgolj organ, pa tudi veliko več kot zgolj čustvo ali občutek. Kot je škof poudaril, »pomeni res človeka v vsej svoji celoti, to, kar v resnici človek je. Pomeni njegov najbolj notranji in resnični prostor, tisto kamrico, v katerem se dogajajo boji in prošnje, želje in hrepenenja, pa tudi prostor, v katerem se človek srečuje s svojo krhkostjo, svojo nemočjo, svojo šibkostjo po eni strani in z Božjo resničnostjo, ki se razodeva v njegovem življenju po drugi strani. Ker je to tisti skriti kraj moje resničnosti, je prav zaradi tega srce tudi prostor, kjer se lahko srečam najbolj resnično z Božjim srcem, z Bogom, ki prebiva, ki že prebiva v meni po Svetem Duhu kakor smo slišali v berilu apostola Janeza. Zato se v ta kraj vedno znova vračamo. Še na poseben način pa nas v ta središčni kraj mojega življenja vrača vsaka iskrena molitev, vsako iskreno obhajanje zakramentov, še posebej evharistije in zakramenta svete sprave.«

Nadaljnji škofov poudarek je bil na Jezusovih besedah, ki so morda njegove najbolj nežne. To gotovo niso besede nauka, tudi ne zapovedi, ampak so preprosto povabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« »Pridite k meni. Pridite k meni vsi. Pridite k meni ne samo tisti vredni in popolni, ne samo močni in veseli, ampak tudi takrat, ko ste utrujeni, ko ste nemočni, ko ste krhki, ko morda niste ponosni nase, pridite k meni, ker zato sem prišel, da bi vas lahko sprejel, da bi vam lahko podaril tisto, kar najbolj potrebujete. To pa je Boga v njegovem usmiljenju. Utrujenost, krhkost in šibkost niso ovira za približevanje Jezusu, temveč sta morda eden glavnih razlogov in pobud za to.«

Verniki pri maši. FOTO: Jože Potrpin

A se tolikokrat pravzaprav bolj zagledamo v svoje šibkosti in nepopolnosti, morda v Božjo svetost in njegovo popolnost kot pa v to njegovo preprosto vabilo, pridite k meni utrujeni. V povezanosti z Jezusom, ki je krotak in ponižen, bremena in težave dobijo smiselno vsebino in cilj. V njegovem jarmu delimo vse z Njim.

Cerkev Srca Jezusovega na Taboru. FOTO: Jože Potrpin

Po besedah škofa Matjaža nas nato Božja ljubezen opolnomoči za medsebojno ljubezen. In človeško srce se napolni šele, ko odkrije klic k darovanju sebe. Ljubezen, ki »žene« in »gori«, je gonilna sila, ki je tudi vodila svetnike, kot sta bila Vincencij Pavelski in Janez Gnidovec.

Prišlo je do napake pri nalaganju naslednjega članka.

KONTAKTI

LOKACIJA

Družina d. o. o.

Krekov trg 1

1001 Ljubljana