Piše: Frančiška Buttolo
Nekaj je gotovo, za sedanjo nizko rodnost v Sloveniji niso krive niti ženske same niti mlade generacije, ki preveč ljubijo svobodno življenje.
Zanjo je kriva do slovenskega naroda povsem ravnodušna, in celo sovražna, -ldružbena – menda zdravo antinacionalistična – klima, v veliki meri podedovana še iz jugoslovanskega socializma. V njem je bila glavna zvezda vodnica žensk tovarišica Vida Tomšič. Bila je tista slovenska in jugoslovanska komunistka, ki je zagovarjala pakt-Hitler-Stalin. Ko pa se mu je njena največa konkurentka (tudi glavna mentorica), dokaj umirjena, prav uglajeno mesčanska, feministka Angela Vode uprla, jo je Tomšičeva “pomagala” brezobzirno izključiti iz partije, obenem pa je – od 1939 do 1941 – Tomšičeva ob tej priložnosti spretno prevzela tudi vodilno vlogo Vodetove pri emancipaciji žensk na Balkanu v tedanjem času. Ne le kar triletna ljubeznovost do pakta Hitler-Stalen tik pred drugo svetovno vojno, tudi ženska politika Vide Tomšič je bila katastrofalna za slovenske ženske in njihovo rodnost. Še danes prevladuje v Sloveniji mentaliteta komunistične odrešitve žensk pod Alpami, in tudi v vsej Jugoslaviji, zaradi nenormalno visokoga števila splavov, zelo pogosto povsem nepotrebnim.
Še pred kakimi tremi desetletji, ze v samostojni Sloveniji, sem v čakalnici ene od ljubljanskih ginekoloških ambulant poslušala dve starejši gospe, ki sta se pogovarjali o neki mladi nosečnici, očitno sorodnici ene od njiju. Kot sem razumela, je bila mladenka, katere usodo sta že kar objokovali – mlada, nadarjrna in pridna študentka, veliki up svoje družine, ki ni in ni hotela opraviti splava. Namesto tega sta se s fantom odločila, da bo rodila, vendar pa študij nadaljevala ob delu. Starejši gospe sta bili prepričani, da se je za Tonči življenje že končalo. Če bi šlo vse tako, kot so želeli njeni starši (in očitno tudi sorodniki), bi morala čimprej diplomirati, nato msgistrirati in doktorirati, nato odoti v tujino, da bi si zagotovila najboljše pogoje za svojo kariero. Na to, da bi se “njihova Tonči” morda – še pravočasno – odločila za otroka, nista starejši gospe niti pomislili. In nehote sem se spomnila, kako je bilo sredi šestdesetih z mano, ko sem prvič prišla v ginekološko ambulanto na pregled zaradi nosečnosti. Že v pisarni so mi, potem, ko sem povedala, da nimam službe, da nisem poročena in da s fantom še nimava stanovanja, rekli: “Za splav pa se boste dogovorili z zdravnikom.” Niti poslušala me ni sestra, ko sem ji ugovarjala, da nisem prisla zaradi splava, temvec le na pregled.
Kot se spominjam, sta me imela v tej ambulanti zdravnik in sestra, ki je delala z njim, za povsem NEODGOVORNO, ker nisem pristala na splav. Nista me imela za normalno, ker se mi ni zdelo nič nenavadnega, da bom pač imela otroka, hodila v službo in ob delu še nadaljevala študij vsaj do diplome.
Po več kot pol stoletja lahko dkrito priznam, da ne bi bilo takrat prav nikakršnega večjega problema, tudi če bi imela dva otroka, ne le enega, vsaj kar zadeva združevanje vsega trojega (materinstva, službe in študija), ko bi z možem le imela družinsko stanovanje, da se najini družini ne bi bilo potrebno mučiti v tesni garsonjeri. Da, zmaga Tomsičeve, ki je na vsakem koraku prepričala ženske, ki so hotele splav že za vsako figo, da imajo do te “malenkosti” vso pravico, je bila v Jugoslaviji tako “veličastni dosežek”, da se je številnim ženskam zdelo največji dosežek socializm ti, če so zdravniki opravili čimveč splavov. Emancipacija pa takšna, prav “über alles”! Takrat en otrok res ni zame, kljub študiju in službi, predstavljal posebnega problema. Rojstvo več otrok pa je bilo že bolj problematično, ker sva si morala z moźem stanovanje kupiti sama, oba ne prav z velikima plačama. Zato več kot desetletje nisva mogla iz garsonjere. Torej je bil za večjo družino tudi v Jugoslaviji največji problem prav stanovanje, ne morda študij in zaposlitev. Nas narod pa še vedno “trobi” samo eno: da sta za za nizko rodnost kriva študij in zaposlitev, še posebno pa “taprava” kariera. Neumnosti. Za kariero sta potrebni predvsem nadarjenost in delavnost. To zgodovina dokazuje z množico biografij pomembnih raziskovalk, umetnic, političark, športnic, podjetnic itn. Na primer, poljska znanstvenica Marie Curie, dvakratna Nobelova nagrajenka, je živela zelo preprosto, vse prej kot razkošno, pa je kljub temu imela dve ĥčerki – Eve in Irène. Za obe je skrbela sama in obe sta bi vrhunsko izobraženi; Eve je bila pisateljica, Irène pa kemičarka in fizičarkav(tudi ona Nobelova nagrajenka).
Kakorkoli obračamo vprašanje o rodnosti v Sloveniji, v vsakem primeru se pokaže, da ptroci ne pomenijo povprečnemu Slovencu nič drugega kot velikanski problem. Ta se zdi nekoliko manjši samo dvema skupinama prebivalcev na sončni strani Alp, namreč krščanskim in muslimanskim vernikom, predvsem pa muslimanskim. Tako je izključno zaradi tega, ker med zahodne vrednote nikakor ne sodijo niti močni narodi nit…
Read the full article at Demokracija →
Slovenia