Iskanje
Strašne posledice orkana v Komendi: kako sem jih sam videl in doživel, so mi povedali prizadeti župljani in občani, tisti, ki jim pomagajo v težkih trenutkih in urah
Sreda, 10. junija, sprva, razen vremenoslovcev, še zdaleč ni napovedovala nečesa tako hudega, katastrofalnega, kot smo komendski župljani in občani doživeli v večernih urah. Skrbeti me je začelo, ko se je pričelo temniti in so se od zahoda kopičili vse bolj grozeči oblaki. Še bolj, ko sem pogledal vremensko poročilo, posebej sliko Podrobneje o vremenu . Ta je pokazala, da se nam res bliža huda ura. Privršala, prihrumela in pridivjala je malo po osmi uri. Najprej s točo, nato z močnim nalivom in silovitim vetrom. Šel sem pogledat okrog hiše in v vrt. Nikjer nisem opazil posebne škode razen predvidene zaradi toče.
Zjutraj pa me iz postelje vrže žena Marta in mi začne govoriti, da moram nujno k bratu Petru in sestri Anici v Nasovče, kjer jih je močno prizadelo neurje. Skoraj še v polsnu mi našteva, kaj ji je Anica naročila, naj kupiva v trgovini in ji prineseva: dva kilograma kruha, sir, salamo, kakšen sok … Na kratko ji je opisala tudi škodo, ki so jo utrpeli zaradi neurja. Po zajtrku pohitiva v najbližjo trgovino, ženo odpeljem domov, potem pa takoj v mojo rojstno vas Nasovče.
Preberite tudi: Sodni dan v Komendi: Orkanski veter v petih minutah utrgal del strehe cerkve
Nameraval sem že peljati naravnost po glavni cesti, pa mi je nekaj reklo, naj spotoma pogledam, kako je v Komendi. Nič posebnega vse do podrtega Mejačevega hrasta na desni strani ceste in štrclja od njega na njeni levi strani, kjer je rastel. Mogočno spomeniškovarstveno zavarovano drevo. »Mejačevega hrasta ni več!« rečem možakarju blizu podrtega velikega zajetnega drevesa. »Velikokrat sem opozarjal, kaj se mu lahko zgodi,« pripomni postaven moški.
Podrt Mejačev hrast in z njim del komendske zgodovine. FOTO: Jožef Pavlič
Bogve, kako je z Glavarjevo in Turško lipo, me zaskrbi med vožnjo po hribu navzgor do župnijske cerkve sv. Petra. Ne zaman! Na cesti do cerkvenega parkirišča leži več njunih podrtih vrhov in močnih vej, ena celo čez tam parkirani avtomobil. Njegov lastnik se bo prijel za glavo, ko ga bo zagledal čez dva dneva ob vrnitvi z župnijskega romanja po Italij. Pa še nekateri drugi romarji, ki so pod lipama pustili svoje avtomobile. Tudi sam bi ga verjetno, ali pa kje drugje v bližini, če bi šel z njimi.
Odpravljanje škode na župnijski cerkvi v Komendi in kaplaniji. FOTO: Jožef Pavlič
Tako pa sem lahko pomagal bratu. Ko sem prišel do njegovega in sestrinega doma, sem se zgrozil. Neopisljivo gorje! A preden sem to videl, se o tem prepričal, sem moral s prav vratolomno vožnjo skozi zelo prizadeto vas Klanec pri Komendi, kjer so že hiteli odpravljati posledice hudega neurja. Pomislil sem še na to, da tu živi novi minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj, ki je takoj na lastne oči videl, kako hudo neurje se je razbesnelo nad komendsko občino in je lahko začel hitro ukrepati. In res je.
Pomoč gasilcev, prišli so tudi od drugod, je bila izjemna. FOTO: Jožef Pavlič
V Nasovče sem nameraval skozi vas Breg, a je bila pot vanjo že zaprta. Moral sem naokrog skozi Zalog, ki je bil tudi močno prizadet, spotoma videl skorajda popolnoma polomljen del gozda Goričica, kjer sem kot otrok zelo rad nabiral gobe, se tam smučal. Iz Zaloga sem zavil proti Lahovčam, nato pa po poljski poti do Nasovč. Kot pri Goričici se mi je ponudila podobna slika: prelomljene in podrte smreke.
Preberite tudi: »Človeka zaboli pri srcu«: Nadškof Cvikl obiskal območja Haloz, ki jih je prizadela ujma
Do bratove in sestrine hiše sem prišel peš kar čez polje, sosedov vrt, ko so se mi pregloboko v razmehčano zemljo udirali planinski čevlji. Popolnoma razdejana streha bratove hiše, več delavcev na njej je že odstranjevalo kritino in lesene letve, nazadnje celo stekleno volno. Malo stran deloma razkrito gospodarsko poslopje, pa praktično popolnoma uničena streha velikega gospodarskega poslopja nad podom, kjer smo od nekdaj sušili seno. Zdaj je to, premočeno od dežja, kukalo na plan. Kasneje so ga zmetali na tla, da ga bodo, ker je lepo vreme, presušili.
Takšni prizori so v nekaterih delih občine Komenda žal bili nekaj običajnega. FOTO: Jožef Pavlič
Druge stavbe naše zelo stare značilne sklenjene kmečke domačije od hiše, shrambe za poljske pridelke, hleva, steljnika, šupe, poda in drvarnice so jo, začuda, v viharju kar dobro odnesle. Očitno so »stari« znali graditi. Hiša je ostala brez dimnika, na severni strani brez precejšnjega dela dotrajanega »cegla«, ponekod tudi nad hlevom in drugje. Svinjak prav tako.
Sestri Anici na hitro izročim živila in pijačo, si nadenem močne rokavice, ki sem jih k sreči vzel s seboj, pozabil pa sem čepico, zato se mi je plešasta in na kratko postrižena glava zvečer močno rdeče razžarela. Pomagam, kjer morem, že vnaprej pa bratu Petru povem, da na streho zaradi vrtoglavice ne smem. Zlagal sem strešnike, držal letve, iz katerih so pulili žeblje, pomagal nositi plohe…
Read the full article at Družina →
Slovenia