Morality

Coruptissima re publica plurimae leges – v najbolj pokvarjeni državi je največ zakonov. Sloviti stavek rimskega zgodovinarja Kornelija Tacita strnjeno izreka, kako se pravo brez pristnega temelja, kreposti in moralnosti, sprevrača v svoje nasprotje. Namesto da bi ščitilo svoj temelj in smisel, ga razjeda in obenem deluje kot s plemenitimi motivi poslikana španska stena, za katero se dogaja to neplemenito početje. Kar je največji tragik med zgodovinopisci zapisal o zakonih, velja tudi za njihov temelj: kjer se o morali veliko razpreda in se nadrobno določa njena pravila, tam je ponavadi moralna kriza – zmeda, vrednotni vakuum ali sprevrženost, (samo)slepljenje in mešetarjenje s krepostmi.

Morda je s tem tako, ker je moralno delovanje v prvi vrsti ukvarjanje s seboj, »delo na sebi«, če uporabim sicer neljubo mi modno frazo: torej je zasukano bolj vase kot navzven, je najprej skrb za bruno v lastnem očesu, potem šele za iver v očesu bližnjega. Moralno življenje v tem, tradicionalnem smislu torej ni toliko stvar opazovanja družbe, izdelovanja in oznanjanja predpisov, kot je trud, da bi človek sam živel čimbolj skladno z načeli, ki jih priznava.

Ko pa postane morala stvar družbenih ciljev in objektivnih interesov zgodovinske pravičnosti, se sprevrže; odtrga se od osebnega življenja in ne pomeni več truda in poglobljene skrbi za lastno sebstvo, temveč družbeno kritiko z izpostavljanjem (domnevnih) osebnih napak drugih: njihovo zalezujoče opazovanje in analiziranje, šibanje pregreh posameznikov, skupin in cele družbe, občutek nekakšne duhovne oblasti nad njimi, skratka tisto, čemur se reče moralizem. V SSKJ sicer piše, da je moralizem filozofska smer, ki proučuje vsa področ