Iskanje
V zgodovini Slovenske Istre in širše Primorske obstajajo osebnosti, katerih sij iz preteklosti presega meje časa, in ena izmed njih je svetniški Monald Koprski (Monaldus Iustinopolitanus), srednjeveški mislec, pravnik in teolog, ki je s svojim delom povezal cerkveno pravo, frančiškansko duhovnost in kulturno identiteto našega prostora.
V Kopru ali Piranu okoli leta 1210 rojeni Monald je izhajal iz slovensko govoreče družine in diplomiral kot pravnik - kanonist, najverjetneje v Padovi, ter svoj poklic združil z globoko notranjo poklicanostjo v frančiškanski red manjših bratov, kjer se je izkazal ne le kot učen pravnik, ampak kot razsvetljen teolog in skrbnik verskega življenja. Služboval je v raznih primorskih in istrskih mestih, kjer je deloval kot duhovnik, redovnik, pisatelj, gvardijan, teolog in cerkveni pravnik.
Monald Koprski je postal eden izmed pomembnejših srednjeveških pravnih mislecev, čigar misel je presegla meje Slovenije in postala pomembna širom Evrope.
Med ljudstvom je zaradi svoje drže pridobil takšen sloves, da se je po njegovi smrti, kljub temu da nikdar ni bil razglašen za svetnika, pričelo njegovo češčenje, ki traja vse do današnjega dne, zaradi česar se ga navaja kot svetniškega kandidata. Med bivanjem v Kopru je napisal svoje najpomembnejšo delo Summa de iure canonico , ki predstavlja enega izmed najobsežnejših srednjeveških pravnih traktatov, zaradi česar je Monald postal eden izmed pomembnejših srednjeveških pravnih mislecev, čigar misel je presegla meje Slovenije in postala pomembna širom Evrope.
Utrinki srednjeveškega življenja
Podatki o rojstvu Monalda Koprskega so na več mestih nejasni in med seboj nasprotujoči. Verjetno je bil rojen med letoma 1208 in 1210 nekje na področju današnjega Slovenskega primorja, ali v Kopru ali pa Piranu, v slovensko govoreči družini. Težko je podati točen potek njegovega zgodnjega življenja, saj so v tistem času na področju Istre delovali še trije »Monaldi«, ki se jih omenja v raznih ohranjenih listinah. Iz ohranjenih zapisov je poznano dejstvo, da mu je prve osnove branja in pisanja že v otroštvu posredoval eden od piranskih kaplanov, kar morda še dodatno utrjuje tezo, da se je Monald rodil v Piranu. Ko je dopolnil devet let, so ga poslali v samostan v Valdoltri pri sv. Nikolaju, kar pomeni, da se je pridružil frančiškanom, še predno je v iskanju akademske izobrazbe zapustil domovino.
Stilizirana podoba Monalda Koprskega s Summo Monaldino v rokah in Koprom v ozadju. VIR: Frančiškanski samostan Koper
Zaradi povezanosti slovenskega primorskega prostora z Italijo je bil pozneje poslan na študij prava v Padovo, ki naj bi trajal okoli devet let. Prav tam je poslušal pridige znamenitega Antona Padovanskega, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenjsko usmeritev. Med letoma 1227 in 1230 je bil Anton Padovanski provincial Lombardske province in ob svojih potovanjih po severovzhodnem Jadranu je gotovo obiskoval tudi ta prostor in sodeloval pri ustanavljanju novih samostanov, med drugim v Trstu, Kopru in Poreču, kar bi lahko pritrdilo tezi, da je z njim potoval sicer izjemno mlad Monald (imel bi torej okoli 17–20 let), a z gotovostjo tega ne moremo trditi.
Po duhovniškem posvečenju leta 1230 je bil Monald poslan sprva v Trst, kjer je prevzel vodenje tamkajšnjega samostana, morda pa mu je njegova prominentna izobrazba omogočila celo prevzem funkcije provincialnega ministra. A tudi tukaj moramo biti pazljivi in ne sklepati prehitro, saj se v obdobju, za katerega obstajajo številni pisni viri, Monald ne omenja velikokrat, kar morda kaže na bolj obrobno vlogo. Znano pa je, da je Monald v tržaškem starem mestnem jedru dal zgraditi cerkev Marije Pomagaj. Prva datumsko zares poznana omemba njegovega življenja sega v 26. maj 1257, ko je bil imenovan za provinciala dalmatinsko-slovanske province s sedežem v Zadru, ki je združevala 26 samostanov na območju med Albanijo in Istro. Leta 1266 se je vrnil v Koper, kjer je prevzel nekoliko bolj umirjeno službo gvardijana, torej predstojnika tamkajšnjega samostana, in tam tudi preživel zadnja leta svojega življenja. V Kopru je zasnoval gradnjo samostana in cerkve sv. Frančiška, kjer je bil tudi pokopan.
Viri ga opisujejo kot blagega, umirjenega in globoko pobožnega moža.
Sicer maloštevilni viri ga opisujejo kot blagega, umirjenega in globoko pobožnega moža. Zaradi slovesa svetega in krepostnega življenja so se ljudje po njegovi smrti, ki je postavljena okoli leta 1280 oziroma enkrat pred letom 1285, začeli zatekati k njemu v svojih stiskah. Sprva je bil pokopan v cerkvi sv. Frančiška v kamnitem sarkofagu, ob katerem naj bi se kmalu začeli dogajati čudežni dogodki. Viri iz 1285 omenjajo tedaj že umrlega Monalda kot »Frater Monaldus qui fuit Frater Sanctus«, torej kot »Brata Monalda, ki je veljal za svetega«.
Njegove posmrtne ostanke so leta 1617 preložili v skrinjo in jo postavili na oltar, kjer je ostala predmet češčenja. Do leta 1806 je stanje ostalo nespremenjeno, nato pa je bil v času Napol…
Read the full article at Družina →
Slovenia