Jutranja zarja nad Kamniško-Savinjskimi Alpami ima v sebi nekaj svetega. Ko prvi sončni žarki pozlatijo ostre robove Ojstrice in Planjave, se zdi, da sta gorski mir in stoletna tišina kraljestvo, kamor človek vstopa s ponižnostjo, slečen vsakdanje prevzetnosti. V gore smo Slovenci vedno hodili po preizkušnjo lastnega značaja, po tišino in spoštovanje. A ta alpska idila je danes vse pogosteje le še kulisa za divji, brezglavi potrošniški kaos. Namesto tišine doline vse prevečkrat pretrese rezki zvok helikopterskih rotorjev in tuljenje siren. Mir je zamenjala statistika. In ta statistika je krvava, draga in, roko na srce, globoko sramotna za sodobno družbo.
Novinarska konferenca Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) na Jezerskem je izrisala ogledalo realnosti, ki si ga kot družba očitno nočemo nastaviti. Stopili smo v poletno sezono 2026, a sence lanskega leta so dolge in mračne. Leto 2025 bo v zgodovino slovenskega gorništva zapisano s črnimi črkami: zabeležili smo rekordnih, grozljivih 50 smrtnih žrtev. Petdeset človeških življenj je ugasnilo med skalami, na meliščih in v grapah. To ni več zgolj splet nesrečnih okoliščin, ampak sistemska težava.
Desetletje rasti: Od gorništva do brezbrižnega turizma
Če želimo razumeti, kako smo prišli do te točke, moramo pogledati širšo sliko zadnjega desetletja. Podatki GRZS so neizprosni. Še leta 2015 so naši gorski reševalci opravili 430 posredovanj. Številka, ki se je takrat zdela visoka. A trend se od takrat skorajda brez izjeme strmo vzpenja: 481 nesreč v letu 2016, preboj magične meje 600 v letu 2019, vse do rekordnih 687 nesreč v letu 2024. Lani, leta 2025, se je številka ustavila pri 660 intervencijah, a davek v človeških življenjih je bil z omenjenimi 50 mrtvimi najvišji doslej.
Kaj se je spremenilo v teh desetih letih? Gore se niso povišale, poti niso postale bolj strme, vreme ni postalo radikalno bolj nepredvidljivo, kot je bilo v času naših dedov. Spremenil se je človek. Spremenil se je profil obiskovalca. S pomočjo družbenih omrežij so slovenski očaki postali instantni Instagram poligoni za nabiranje všečkov. Gorski svet je v očeh sodobnega človeka degradiral v brezplačen zabaviščni park, kjer sta selfi z vrha in kljukica na seznamu opravkov pomembnejša od lastnega življenja in varnosti.
Analiza vzrokov nesreč v letu 2025 pove vse. Daleč na prvem mestu je zdrs (154 primerov), takoj za njim pa nepoznavanje terena (144 primerov). Ko k temu prištejemo še neprimerno osebno opremo (71 primerov) in telesno nepripravljenost (66 primerov), dobimo jasen profil ponesrečenca: nepripravljen, slabo opremljen posameznik, ki se je v visokogorje podal s samozavestjo kavarniškega klepetalca, brez osnovnega znanja o tem, kam sploh gre.
Gorski svet je v očeh sodobnega človeka degradiral v brezplačen zabaviščni park, kjer sta selfi z vrha in kljukica na seznamu opravkov pomembnejša od lastnega življenja in varnosti.
Najpogostejše okoliščine nesreč (2025)
Okoliščina / Vzrok nesreče Število primerov
Zdrs 154
Nepoznavanje terena 144
Neprimerna osebna oprema 71
Telesna nepripravljenost 66
Neprimerna tehnična oprema 50
Duševna nepripravljenost 32
Neprimerna obutev 25
Instagramizacija gora in ugrabitev bivakov
Prav poseben fenomen, ki ga reševalci opažajo z naraščajočo skrbjo, je popolno nerazumevanje namena gorske infrastrukture. Bivaki, ta visokogorska svetišča, namenjena izključno zaščiti in reševanju življenj v sili, so se prelevili v brezplačna prenočišča za turiste. V Sloveniji imamo 17 bivakov. Ti objekti nimajo oskrbnikov, nimajo tekoče vode, nimajo sanitarij in – kar je ključno – »ni jih mogoče rezervirati«.
Pa vendar so postali tarča t. i. »bivak turizma«, kjer si posamezniki, opremljeni z dragimi spalnimi vrečami in kuhalniki, načrtno organizirajo poceni dopust v osrčju gora. Posledica? V zadnjih petih letih se je v neposredni bližini bivakov zgodilo kar 37 nesreč. Ljudje zasedejo bivak, tisti, ki pomoč dejansko potrebujejo zaradi nevihte ali izčrpanosti, pa ostanejo pred vrati.
Naravnost bizarni pa so primeri, ko ljudje v gore vlačijo svoje hišne ljubljenčke na poti, ki niso primerne niti za izkušene gornike. V zadnjih petih letih so reševalci zabeležili 45 reševanj psov. Lastniki pse vodijo na izjemno zahtevne poti, kjer živali zaradi dehidracije, toplotnega udara ali zdrsa obnemorejo, nato pa lastniki z nespametnim reševanjem na kocko postavijo še svoje življenje.
Lastniki pse vodijo na izjemno zahtevne poti, kjer živali zaradi dehidracije, toplotnega udara ali zdrsa obnemorejo, nato pa lastniki z nespametnim reševanjem na kocko postavijo še svoje življenje.
Kdo plačuje račune za tujo lahkomiselnost?
In tukaj pridemo do ključnega, sistemskega in predvsem političnega vprašanja, ob katerem bi morala vsaka odgovorna država udariti po mizi. Kdo vse to plača?
Slovenski gorski reševalc…
Read the full article at Domovina →
Slovenia