V letih, ko odkrivamo medvojna ter povojna morišča in grobišča, v našo zavest vstopajo tisočnije pobitih rojakov. Zverinsko pobiti in nepokopani so nehote iz naše pozornosti nekoliko odrinili posledice kulturne in socialne revolucije pa tudi učinke sistematičnega bombardiranja in raketiranja naših krajev s strani »zaveznikov« po natančnih navodilih partizanov.
Hvaležni moramo biti zgodovinarju Ivu Žajdeli, ker je za Domovino napisal niz člankov o tem, kako nas je »osvobajalo« angleško letalstvo. Ta grozodejstva bi morala najti mesto v šolskih učbenikih!
K tokratnemu razmišljanju me ni pritegnila zgolj Žajdelova obravnava barbarskih dejanj partizanske vojske družno z zavezniki proti koncu druge svetovne vojne ampak tudi dve kulturni dogajanji: razstava v Mestnem muzeju Ljubljana in koncert Slovenske filharmonije v Žužemberku. Ne bi ju moglo biti brez NOB in revolucije.
Grad Križ v Mestnem muzeju
Okras biljardne sobe – Freske z dvorca Križ pri Komendi je naslov razstave, ki poteka od aprila do septembra tega leta v Mestnem muzeju Ljubljana. Freske, ki so bile leta 1947 snete z ruševin gradu oziroma dvorca, so restavrirane in nam postavljene na ogled.
Tako v muzejski publikaciji kot tudi v poročilu o razstavi v časopisu Delo ter na spletnih straneh lahko najdemo podatke o gradu, o njegovi bogati in zanimivi zgodovini, o razkošni opremi, o mojstru freskantu itd. Beremo tudi o zaslugi akademika Franceta Steleta (domačina iz Tunjic pri Kamniku) za temeljit opis in priložene fotografije gradu v knjigi Umetnostni spomeniki Slovenije – Okraj Kamnik iz leta 1922 in o njegovi zaslugi za rešitev oziroma snemanje fresk, ki so se ohranile na ruševinah požganega gradu.
In zdaj smo pri bistvenem vprašanju, vprašanju o barbarskem, s komunistično ideologijo podprtem požigu, o katerem zaman iščemo podrobnosti v splošno dosegljivih virih. Lahko beremo le, da je bil grad požgan, ali da je pogorel, ne pa, po čigavi partizanski zločinski komandi in roki se je zgodilo to. Tudi do točnega datuma požiga se ni moč dokopati. V Delu (26. 04. 2024) Pia Prezelj nekritično postreže s preplonkano propagando s spletnih strani, da »so ga partizani v strahu, da bi bodisi Nemci bodisi Italijani izkoristili strateško lego, požgali«. Norost: Italijani na Kamniškem, in to še celo po njihovi kapitulaciji! Grad je nedvomno gorel v plamenih revolucionarnega zanosa in nasilja. Domačini s Križa in okoliških vasi so v mojih mladih letih vedeli povedati, da naj bi imel grad na vesti mesar in (še vedno) narodni heroj Mirko Jerman iz Šmarce. Vojno je preživel in nato kot polkovnik JLA služil v Beogradu. Ob obiskih rodnih krajev je odkrival spomenike z rdečo zvezdo in bil osnovnošolcem priložnostni »pravljičar«.
Po letu 1947 so ruševine gradu odstranili in na njegove temelje postavili kurjo farmo. Prežalostno je, da bi se lahko smejali. Kure so se torej razgledovale s strateške lege, ki so jo bili partizani izmaknili Nemcem (in Italijanom!). Šolarje (n. pr. iz OŠ Homec) so vodili na Križ na oglede napredne kmetijske proizvodnje in reje, spotoma pa kmečkim otrokom vtepali v glave nujnost in prednosti arondacije (prisilnega odvzema) zemljišč na ravnini med Križem in Mengšem njihovim staršem.
Ker smo omenili Šmarco, Jermanov rojstni kraj, od koder se lepo vidi vzpetina nad Križem, kjer danes osamljen stoji le mogočen grajski hlev, naj ne bo odveč, da otmemo pozabi dve rekviziciji ali prehranjevalni akciji v Šmarci. Neke noči so partizani ukradli dva vola. Eden od njiju jim je pobegnil in pritaval v domači hlev, drugega pa so zaklali v šmarski cerkvi sv. Mavricija, ki je umaknjena iz vasi. O tem seveda uradna in nerevidirana zgodovina molči. Druga prehranjevalna akcija ali kraja teleta za lačne »borce« pa je bila prolog v tragedijo družine Jeran, po domače Mrkušove. Epilog tega narodnoosvobodilnega podviga: s teletom so se krepčali partizani in njim naklonjene družine, Nemci so ubili sina – aktivista, požgali hišo in v ogenj vrgli očeta, materi je uspelo pobegniti. O tem piše Stane Stražar v knjigi Ob bregovih Bistrice iz leta 1988.
Ob bregovih Bistrice
Obsežna Stražarjeva knjiga je zanimivo branje, pri katerem človek v popisanih dogodkih izpred osemdesetih let dobi vtis, da so se partizani v vaseh ob Kamniški Bistrici ukvarjali s samimi nečednimi posli: prehranjevalne akcije, sabotaže, kraje, požigi, prisilne mobilizacije … Ne samo Grad Križ, požgali so tudi Souvanov grad v Volčjem Potoku pa mogočen društveni dom na homškem hribu pa Sokolski dom v Radomljah pa lazaristom Misijonišče v Grobljah pa šole v Homcu, Radomljah in Jaršah pa Remčevo tovarno (kasneje Stol) na Duplici pa Staretovo tovarno (kasneje LIP, Slovenijales) pa železniške postaje … Izropali in opustošili so tudi Majdičev Induplati v Jaršah. Partizanske »epopeje« ob bregovih Bistrice niso niti za minuto skrajšale okupacije s stani zločinske Nacional-socialistične nemške delavske partije pod vodstvom firerja, povzročile pa so mnogo gorja, materialne škode in uničenja kulturnozgodovinskih…
Read the full article at Časnik →
Slovenia