Skoraj tri leta po poplavah v Letušu še vedno stojijo prevzeti objekti, ki bi jih morala država odstraniti. Največ strahu med domačini vzbuja Letuš 148, kjer je po njihovih navedbah dostop do poškodovanega objekta še vedno mogoč. Družba za svetovanje in upravljanje, državna družba, ki v imenu Republike Slovenije izvaja del postopkov popoplavne obnove, je ponudbo za rušitev že pridobila, a jo zavrnila, ker je presegala zagotovljena oziroma ocenjena sredstva. Hkrati domačini opozarjajo, da so bile nekatere hiše uvrščene na seznam za rušenje kljub temu, da so jih po poplavah hitro obnovili ali v bivalnih prostorih sploh niso imele vode.
Na levem bregu Letuša se skoraj tri leta po poplavah odpira vprašanje, ki bi ga morala država razčistiti že na začetku obnove. Katere hiše so bile res tako poškodovane, da jih je treba odstraniti, in katere so ljudje lahko obnovili ter v njih še danes živijo. Domačini trdijo, da je država del objektov prehitro uvrstila na seznam za rušenje.
Nekatere hiše so bile po njihovih besedah obnovljene v nekaj tednih, pri nekaterih v bivalnih prostorih sploh ni bilo vode, na teren pa naj ne bi prišli statiki ali gradbeniki, ki bi za posamezno hišo jasno pojasnili, zakaj tam ni več varno živeti. Hkrati se je pri že prevzetih objektih zataknilo še pri osnovni nalogi države. Nevarni objekt Letuš 148 še vedno stoji, čeprav domačini opozarjajo, da je odprt in dostopen vsakomur. Služba Vlade RS za obnovo po poplavah in plazovih pojasnjuje, da je D.S.U. ponudbo za rušitev že pridobil, a jo je zavrnil, ker je presegala zagotovljena oziroma ocenjena sredstva.
Ljudem na terenu je to težko razumeti. Država jim je po poplavah razlagala, da je odstranjevanje hiš potrebno zaradi varnosti. Danes pa nevarna hiša še vedno stoji, ker je bila rušitev predraga in ker se čaka nov krog postopkov.
Letuš 148. Vir: Valentina Podplatnik
»Ni prišel noben statik, gradbenik, nihče«
Arčan je prepričan, da država ni opravila dovolj natančne individualne presoje. Po njegovih besedah so hiše na levem bregu Letuša večinoma normalne in primerne za bivanje. Najbolj ga moti, da naj bi država hiše označevala kot neprimerne za obnovo, ne da bi jih po njegovih navedbah pregledali strokovnjaki, ki bi lahko takšno oceno verodostojno utemeljili.
»Da nekdo reče, da je hiša neprimerna za obnovo, je smešno, kajti ni prišel noben statik, gradbenik, nihče,« pravi Arčan. Po njegovem bi morala država pri tako resnem posegu za vsako hišo posebej pokazati, kdo jo je pregledal, kaj je ugotovil in zakaj tam ni več varno živeti. V Letušu pa domačini pravijo, da takšnega odgovora niso dobili.
Arčan opozarja tudi na primerjavo z območjem pri podjetju BSH v Nazarjah, kjer naj bi bilo po njegovih besedah dva do dva in pol metra vode, pa hiše niso bile uvrščene na seznam za rušenje. Pri njih, kjer naj bi bilo vode precej manj, pa naj bi država vztrajala, da hiše niso primerne za obnovo. Še bolj ga moti podatek, da je v naselju po njegovih besedah pet ali šest hiš, ki v bivalnih prostorih sploh niso imele niti centimetra vode. Kljub temu naj bi bile označene kot neprimerne za obnovo in se znašle na seznamu za odstranitev. Zato vladno službo za obnovo po poplavah sprašuje, po kakšni logiki je lahko hiša, v kateri v bivalnih prostorih ni bilo niti centimetra vode, obravnavana kot objekt za rušenje.
Bojan Arčan. Vir: Valentina Podplatnik
Zavarovalnica jih zavaruje, država pa jih odpisuje
Domačini izpostavljajo še eno dejstvo. Arčan pravi, da jih zavarovalnica normalno zavaruje in da naj bi jim omogočila celo višjo zavarovalno vsoto za primer ponovne poplave. Po njegovem to kaže, da ocena tveganja ni tako enoznačna kot jo predstavlja država. Seveda zavarovalniška ocena sama po sebi ne more nadomestiti državnih hidroloških, geoloških in varnostnih presoj. Odpira pa vprašanje, kako je mogoče, da zasebni zavarovalniški sistem pri posamezni hiši ne vidi nepremostljive ovire, država pa jo obravnava kot objekt, ki mora izginiti.
Pri popoplavni obnovi se je veliko govorilo o stroki. V Letušu pa se ljudje danes sprašujejo, katera stroka je dejansko prišla do njihovih vrat, pregledala njihovo hišo, ocenila konstrukcijo, popisala dejansko škodo in jim jasno pojasnila, zakaj tam ne morejo več živeti. Brez takšnega odgovora je zaupanje v postopke težko pričakovati.
Anton Urbanc: »V 14 dneh smo vse obnovili«
Da je zgodba bolj zapletena od državnih seznamov, kaže tudi primer Letušana Antona Urbanca. V Letušu živi že več kot šest desetletij. Kot pravi, prej nikoli niso bili poplavljeni. Leta 2023 je bila voda pri njih približno 20 minut, segala naj bi do roba fasade oziroma okoli pol metra. Hišo in parcelo so po njegovih besedah uredili v približno 14 dneh. Kljub temu da z družino ves čas živijo v njej in je hiša z okolico urejena, je bila ocenjena kot neprimerna za bivanje.
Urbanc tega ne sprejema. Seliti se ne želi. Prepričan je, da takšne vode tam ne bo več dočakal. Ob tem opozarja, da so bili vodotoki po poplavah očiščeni in urejeni. Če bi bili re…
Read the full article at Domovina →
Slovenia