Po podatkih ministrstva je marca 2026 v Sloveniji v rejništvu živelo 725 otrok oziroma mladih odraslih, rejništvo pa je izvajalo 564 rejnikov. Cilj rejništva praviloma ni posvojitev, temveč zagotovitev stabilnega okolja do vrnitve otroka domov oz. do neke druge trajnejše rešitve. V povprečju so otroci v rejništvu nekje sedem let. Razlogi, da otrok pristane v rejniški družini, je več; od nasilja, zasvojenosti, duševnih stisk ali preprosto nesposobnosti staršev, da vzgajajo otroka.
Kot je v novi epizodi podkasta Na robu povedala Irena Zajc , socialna delavka, ki sicer na CSD ne dela na področju rejništva, je pa sama rejnica trem otrokom, enega od teh je posvojila, »se v zadnjem času zdi, da je vse več zasvojenosti. Težko bi rekla, kateri razlogi so najpogostejši, velikokrat gre za starše, ki svoje starševske vloge preprosto ne morejo izvajati tako, da bi otrok lahko rasel v zdravem okolju in imel pogoje za zdrav osebnostni razvoj«. Kot dodaja, otroci ne bi bili v rejništvu, »če bi bili starši okej«.
Nasilje in alkoholizem v družini sta bila med drugim razloga, da je v rejništvo odšel tudi Dejan Zavec , boksarski prvak, ki je v podkastu spregovoril o tej izkušnji. »V rejništvu sem bil nekje od tretjega, četrtega razreda osnovne šole, pa potem do 18. leta.« Najprej pri 'teti', kot jo poimenuje, ki je imela že svojih pet otrok, nato še pri trenerju«.
Nikoli se zaradi tega ni počutil prikrajšanega, ni se počutil, da tja ne bi spadal, niti se ni ukvarjal z besedo 'rejenec', rejništvo, do katere pa je Irena Zajc kritična. »Beseda mi zveni drugorazredno: otrok je otrok, ne glede na to, kakšno družino ima, od kod prihaja, on ni kriv za svoje korenine in za to, v kakšno družino je bil rojen. Rejniške družine otrok ne 'redimo', ampak jih vzgajamo.«
Kljub temu da so se lani zgodile spremembe in novosti v zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti in da so se rejnine zvišale, pa povečanja števila rejnikov ni zaznati. Kje so razlogi, da se starši težje odločijo za to obliko skrbi za otroka?
Eden od razlogov je gotovo 'začasnost' in stik z biološkimi starši. »Stiki z biološkimi starši so namreč ena najtežjih stvari – največkrat so določeni, razen če ni pri staršu kaj zelo ogrožajoče. Ko se sklene rejniška pogodba, se dogovori, kako bo rejništvo potekalo, pri tem pa se določajo tudi stiki. Ti se lahko med samim razvojem otroka spreminjajo; lahko so precej različni: tedenski, na 14 dni, z obema staršema ali ločeno. Ti stiki naj bi bili v otrokovo korist, da ohrani vez z matično družino, dejstvo pa je, da pogosto niso otrokom v korist.«
Povedala je, da namreč starši večkrat normalnih stikov ne zmorejo. Ne znajo pokazati ljubezni, pravih odnosov, kar se lahko odrazi v čustvenih stiskah otrok. »Moji otroci so kazali stiske že dolgo prej, preden je bil stik z biološkimi starši, pokazali so se v odnosih do igrač, do vsega. Odgovornost nas rejnikov je, da otroke pripravimo na stik, a seveda, če ti otrok desetkrat reče, da noče iti, bo enajstič to pomenilo, da ga že siliš.« A traja, da lahko otrok doseže, prek sodnikov in rejnikov, da si stikov z biološkimi starši ne želi.
Kako je Ireni Zajc skupaj z možem v tej t. i. začasnosti rejništva uspelo vzpostaviti ljubeče in varno okolje? Kako je Dejan Zavec svojim staršem odpustil in ni gojil zamere? Kako otroci v rejništvu naslavljajo svoje rejnike? Kateri izzivi so pri izvajanju rejniške dejavnosti največji?
Tudi o tem prisluhnite v celotni epizodi podkasta Na robu.
Read the full article at Delo →
Slovenia