Very bad news for Benjamin Netanyahu

Sta Izrael in še zlasti dolgoletni izraelski premier Benjamin Netanjahu zaradi konca vojne proti Iranu (pustimo za zdaj ob strani vprašanje, ali je to res resnični konec) največja poraženca? Izraelski premier je desetletja spodbujal ZDA k napadom na Iran, ker je vedel, da sam ni kos več kot 90-milijonski državi ob Perzijskem zalivu. Prepričati mu je uspelo Donalda Trumpa (ta je bil morda že tako ali tako dolgo naklonjen napadu), s katerim sta 28. februarja skupaj napadla Iran. Upanje, da se bo iranska teokratska oblast hitro sesedla, se ni uresničilo, ZDA in ves svet pa so spoznali, da ima Teheran v rokah strahotno ekonomsko atomsko bombo – nadzor nad strateško izjemno pomembno Hormuško ožino.

Že v prvi polovici lanskega leta smo videli prvi opozorilni znak, da ameriška vojaška moč ni popolnoma brezmejna. Marca so namreč Američani začeli napadati hutijevce v Jemnu (islamistična šiitska skupina, ki je velika zaveznica šiitskega Irana).

Slaba napoved: Američani ne morejo zlomiti hutijevcev

A trdoživi hutijevci, ki so od oktobra 2023 z napadi na trgovske ladje v Rdečem morju in Adenskem zalivu oziroma v ožini Bab el Mandeb motili svetovno trgovino (napadi so se začeli v znak solidarnosti s Palestinci v Gazi), se zaradi ameriških napadov iz zraka niso zlomili. Maja lani je sledil dogovor, po katerem so se hutijevci odpovedali napadom na ameriške ladje, ne pa tudi na izraelske.

Junija lani so Izraelci sprožili napade na Iran. Tel Aviv ima teokratsko-klerikalno oblast v Teheranu že desetletja za veliko geopolitično grožnjo (zaradi iranske podpore Hamasu v Gazi, hutijevcem v Jemnu in Hezbolahu v Libanonu ter zaradi razvoja balističnih raket in jedrskega programa).

Junijska 12-dnevna vojna: Izrael sam ne more zlomiti Irana

A izraelska 12-dnevna vojna proti Iranu je pokazala, da 9,4-milijonski Izrael kljub svoji veliki vojaški moči s konvencionalnim orožjem ne more spraviti na kolena 93-milijonskega Irana. Po nekaterih izračunih je Izraelcem že začelo zmanjkovati prestreznih raket, s katerimi so se branili pred napadi iranskih balističnih raket in dronov. V skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da bi se Izrael počutil tako ogroženega, da bi proti Iranu celo uporabil jedrsko orožje.

Med 13. in 24. junijem lani je potekala t. i. 12-dnevna vojne med Izraelom in Iranom, ki jo je začel Tel Aviv. Začelo se je z izraelskimi uspehi (uničenje vojaških objektov, likvidacije iranskih jedrskih znanstvenikov in visokih častnikov ...), a je judovska država iz dneva v dan drsela v slabši položaj. Po nekaterih izračunih je Izraelu hitro kopnelo število prestreznih raket za uničenje iranskih balističnih raket in dronov. Na fotografiji: izraelske prestrezne rakete visoko na nebu (že na robu vesolja) uničujejo iranske izstrelke.

Verjetno so bile izraelske velike težave v obrambi pred iranskimi izstrelki razlog, da je v vojno med dvema državama, ki se je odvijala izključno v zraku in tako rekoč tudi na robu vesolja (tu so izraelske prestrezne rakete uničevale iranske balistične rakete), posegel Donald Trump . Ta je poslal strateške bombnike, ki naj bi – tako je lani trdil Trump – uničile iranske jedrske objekte, nujne za izdelavo jedrskega orožja (Iran sicer trdi, da ne razvija jedrskega orožja). Izraelsko-iranski spopadi so se tako končali.

Epski bes: skupna vojna ZDA in Izraela proti Iranu

A ne za dolgo. Ker je Netanjahu skušal strmoglaviti oblast v Iranu in vojaško drastično oslabiti Iran, podobnemu cilju pa se je nagibal tudi Trump, so Izrael in ZDA 28. februarja proti Iranu začeli vojaško operacijo Epski bes (Epic fury).

Verjetno je Trumpa opogumilo uspešno zajetje venezuelskega voditelja Nicolasa Madura 3. januarja letos, ki je šlo kot po maslu. Predvideval je, da bo podobno uspešen tudi vojaški napad na Iran. Še zlasti, ker so iz Irana prihajale informacije o nepriljubljenosti islamske oblasti, ki je januarja letos množične proteste zatrla s pobijanjem – po informacijah protirežimskih Irancev je bilo pobitih na tisoče protestnikov.

Spektakularen začetek, nato pa Iran uporabi svojo "atomsko bombo"

Vojna se je začela spektakularno. Izraelu in ZDA je uspelo ubiti iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja in številne druge iranske voditelje. A Iran se ni zlomil – začeli so se napadi na Izrael in ameriške arabske zaveznice ob Perzijskem zalivu. Tudi ni bilo množične vstaje iranskega prebivalstva proti oblasti visokih duhovnikov in iranskih revolucionarnih gardistov.

Verjetno je Trump pričakoval, da se bo Iran hitro sesedel, ko bo obglavljeno njegovo vodstvo, a se to ni zgodilo. Da Trumpu teče voda v grlo, je bilo jasno že po nekaj dnevih vojne, ko je skušal nagovoriti iranske Kurde v vojno proti oblasti v Teheranu (proti temu je bil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan; vprašanje je tudi, ali so iranski kurdski gverilci dovolj močni). Iran je z zaporo Hormuške ožine (bila je delna zapora, ker je Teheran npr. med drugim skozi ožino spuščal tankerje z nafto za zaveznico Kitajsko) stisnil Trumpa v kot. Trump je celo…