Inscribed on the List of Saints

Iskanje

Leta 1985 je »ob 40-letnici slovenske žaloigre«, kakor je zapisano v podnaslovu, v Buenos Airesu izšla drobna brošurica z naslovom »Tudi slovenski mučenci morajo biti vpisani v seznam svetnikov«, posvečena »vsem pravim slovenskim mučencem, ki so s svojo nedolžno mučeniško krvjo napojili slovensko zemljo«.

V knjižici je zbranih osem člankov, ki jih je dvajset let prej v »Ameriški domovini« objavil slovenski salezijanski duhovnik dr. Franc Blatnik. Izbor člankov je pripravil dr. Filip Žakelj, prav tako duhovnik, izbral pa je tiste, ki » nas v zelo preprosti in razumljivi obliki spodbuja k molitvi in delu za oltarsko čast tistih žrtev komunistične revolucije pri nas, glede katerih je mogoče dokazati pravo mučeništvo « (Tudi slovenski mučenci, str. 5).

Leta 1985 je v Buenos Airesu izšla drobna brošurica z naslovom »Tudi slovenski mučenci morajo biti vpisani v seznam svetnikov«.

Prvi od izbranih člankov ima nadvse zanimiv naslov, in sicer Kdaj pojde sv. oče v Kočevski Rog, članek pa se začne z vrsticami:

»Stavim, da ste vsaj dvakrat prebrali gornji naslov in da zdaj ugibljete, če ga prav razumete.

»Kdo naj bi šel?« sprašujete.

»Sv. oče papež? Pa v Kočevski Rog?«

»Da.«

»Po kaj?«

»Da počasti domobrance in druge borce, ki so jih komunisti tam mučili, pobili in zmetali v jame, kot je šel te dni v Ugando, da se je poklonil tamkajšnjim mučencem in blagoslovil temeljni kamen za cerkev njim v čast.«

»Kako vendar pridete na tako drzno misel?« mi boste odvrnili. »Saj to se ne da primerjati.«

»Kako, da ne? Slovenski domobranci so mučenci, kot so ugandski. Svoja mlada življenja so darovali za sveto vero, kot so jih ugandski. Če so oni prelili kri že pred 83 leti, naši pa šele pred 24 , na stvari nič ne spremeni. … Oboji so resnični mučenci. Razlika je le v tem, da je ugandske sv. Cerkev že proglasila za svetnike, naših pa še ni. To je tudi razlog, da pišem tale članek. Ta razlika mora namreč izginiti. Tudi slovenski mučenci morajo biti vpisani v seznam mučencev. Da se to zgodi, je naša naloga.«

(Tudi slovenski mučenici, str. 7)

Že pred šestdesetimi leti se je avtor jasno zavedal, da » moramo moliti in se pobitim domobrancem priporočati v svojih potrebah, proseč jih, naj se pri Bogu zavzamejo za nas, da nam na njih priprošnjo tudi čudežno pomaga «, če želimo, da jih Bog » čimprej poveliča s častjo oltarja, da jih bomo mogli javno častiti in se jim priporočati « (Tudi slovenski mučenci, str. 9, 24). Ta misel je bila zelo prisotna med slovensko politično emigracijo, ki se je vsako leto, še posebno v juniju, sprva s komemoracijami, pozneje pa z zahvalnimi slovesnostmi, spominjala pomorjenih, medtem ko je bil molk o povojni pobitih slovenskih fantih in možeh v matični domovini strašen.

Slovenski domobranci so mučenci, kot so ugandski.

Ne le, da vprašanja o tem, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci, niso bila dovoljena, oblast je še desetletja, pravzaprav do razpada prejšnje države, preganjala vse, ki bi se hoteli javno spominjati pomorjenih. Šla je tako daleč, da je preganjala celo tiste, ki so v bližini morišč želeli prižgati svečko v spomin. Že junija 1945 je Ministrstvo za notranje zadeve naročilo podrejenim, da morajo odstraniti in z zemljo zravnati vsa pokopališča in tudi posamezne grobove okupatorjev in domačih izdajalcev ter za njimi izbrisati vsako sled. Dosledni so bili samo pri izbrisu »bratov po rodu, tujcev po misli«, medtem ko se dejansko z okupatorjem niso pretirano ukvarjali. Da okupator ni bil njihova prva »skrb«, je bilo jasno že med vojno, ko so obračunavali predvsem z nasprotniki komunistične revolucije ter uglednimi in narodno zavednimi Slovenci.

Enako je bilo videti ob kapitulaciji Italije, ko so partizani mirno pustili oditi Italijanom, čeprav so ti zagrešili hude zločine nad slovenskim narodom (streljanje talcev, zažig vasi, internacije ipd.), medtem ko so okoli šesto vaških stražarjev, zajetih pri Turjaku, in slovenskih četnikov, zajetih pri Grčaricah, brez vsake milosti in dokaza krivde »skrivno usmrtili in skrivno pokopali«. Podobno zgodbo spremljamo ob koncu vojne, ko so partizani pod vodstvom komunistične partije mirno pustili oditi nemške vojake, medtem ko so hoteli preprečiti slovenski narodni vojski, da bi se umaknila na Koroško, nato pa zahtevala in dosegla svojo vrnitev.

Na Teharjih so na grobove pobitih namenoma nasuli smeti in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne.

Da bi izbrisali vsako sled za svojim zločinom, so na Teharjih na grobove pobitih namenoma nasuli smeti in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne. Tako ravnanje priča »ne samo o totalitarizmu, pač pa tudi o barbarstvu«. Ob tem mi prihaja na misel ogorčen vzklik akademika prof. dr. Kajetana Gantarja med pogovorom za Zavezo: »Če je šel škof Rožman na prošnjo partizanskih mater prosit Italijane za njihove sinove, kako mu lahko rečejo narodni izdajalec?! Ali pa, če Rupnika prosiš, da naj posreduje pri Italijanih, da izpustijo vojne ujetnike iz Italije, mu težko rečeš narodni…