Na Spotify:
V oddaji 35 let Slovenije smo gostili osamosvojitelja Bojana Šoperja. Govoril je o razvoju Teritorialne obrambe v Zasavju, procesu razoroževanja leta 1990 ter pripravah na osamosvojitveno vojno. Šoper podrobno predstavi svojo vojaško pot, ki se je začela v JLA, nadaljevala pa se je v Teritorialni obrambi občine Trbovlje, kjer je sodeloval pri razvoju in usposabljanju ene najbolje opremljenih enot v Sloveniji.
Ko je maja leta 1990 s strani JLA prišel ukaz za oddajo orožja, so se skupaj z vodstvom občine odločili, da orožja ne bodo predali, čeprav je to pomenilo neposredno kršenje vojaškega ukaza. Občinski svet je njihovo odločitev podprl, zaradi javnega nasprotovanja razorožitvi pa je bil Šoper tudi disciplinsko kaznovan.
V Trbovljah so tako uspeli obdržati skoraj 1.500 kosov orožja, medtem ko so številne druge občine orožje morale oddati. Meni, da je bilo prav ohranjeno orožje eden ključnih dejavnikov, ki je Sloveniji kasneje omogočil uspešno obrambo.
Pripoveduje o nastajanju Manevrske strukture narodne zaščite, ki je po razorožitvi predstavljala temelj bodoče slovenske vojske. Opisuje tajne aktivnosti, s katerimi so orožje in strelivo ponoči prevažali na skrite lokacije po okoliških kmetijah, posebej pa poudari pogum šestih kmetov na območju Trbovelj, ki so več mesecev skrivali orožje Teritorialne obrambe in s tem tvegali dolgoletne zaporne kazni.
Opisuje vzdušje med pripadniki Teritorialne obrambe v času pred plebiscitom, ko je postajalo vse bolj jasno, da se Slovenija pripravlja na samostojno pot in da bo morda treba braniti njene interese tudi z orožjem. Izpostavi pomen pomembnih odločitev mnogih posameznikov, ki so ključno vplivale na osamosvojitev, a so za njih predstavljale veliko tveganje.
Podrobno opiše napad JLA na oddajnike na Kumu, ki ga ocenjuje kot eno največjih preizkušenj za zasavske branilce. Izpostavi tudi napake pri organizaciji obrambe, predvsem pomanjkanje zaščitne opreme in nezadostno zgodnje opozarjanje pred letalskimi napadi. V napadu je bilo ranjenih več pripadnikov Teritorialne obrambe, posebej pa se spomni pokojnega borca Starine, ki je zaradi posledic poškodb kasneje umrl.
Predstavi tudi javnosti manj znano operacijo, ko so slovenske sile pri Zidanem Mostu prestregle vlak z oboroženimi pripadniki JLA. Opisuje priprave na morebiten spopad, vzpostavitev blokad ter pogajanja, s katerimi je uspelo doseči predajo vojaškega osebja brez prelivanja krvi. Prepričan je, da je bil prav preudaren pristop slovenskih sil eden izmed razlogov, da se je dogodek končal mirno in brez žrtev.
Zasavje je imelo pomembno vlogo v obrambnih načrtih Slovenije. Opiše priprave za zaščito skladišč minsko-eksplozivnih sredstev, načrte za miniranje prometnih povezav in preprečevanje morebitnega prodora oklepnih enot JLA skozi regijo. Poudari, da so bile te priprave pomemben del obrambne strategije, čeprav do njihove uporabe na sreči ni prišlo.
Kritizira šolstvo, ki osveščanje o dogajanju med osamosvojitvijo premalo vključuje v učni načrt. Je pristaš naborništva, ki bi vključevalo vse srednješolce, saj meni, da bi tako ustvarili pomembno rezervo slovenske obrambe.
Major Šoper je bil deležen številnih odlikovanj, z največjim ponosom pa nosi častni znak svobode Republike Slovenije, državno priznanje, ki mu ga je podelil takratni predsednik Janez Drnovšek. Poudari, da je to priznanje enako imenovanju za narodnega heroja, česar se javnost ne zaveda.
Vabljeni k ogledu celotnega pogovora, v katerem Bojan Šoper skozi osebne izkušnje predstavi dogajanje med osamosvojitveno vojno. Pogovor je vodil Igor Gošte.
Read the full article at Domovina →
Slovenia