Če sem že bila tam, čutim, da moram o tem pisati. Vsakič znova. Ne bi rada, preveč boli, a je to edino, kar lahko. Ni veliko, a nekaj je.
Navaf Hamed je v osemdesetih, tako kot še 15.000 Palestincev, prišel študirat v Jugoslavijo, nekaj časa je delal na Kompasu, tudi v Ljubljani.
Pozna Ljubljano, pozna tudi številna druga evropska mesta, študiral je zgodovino arhitekture, bil je direktor palestinske agencije Vafa in nato urednik za fotografijo, bil je v stiku z Jaserjem Arafatom . Skupaj z očetom sta na prelomu tisočletja zgradila hotel in mu dala ime Retno, po egipčanskem imenu za tiste kraje.
Pred 7. oktobrom 2023 je bil hotel eno od kulturnih zbirališč, prostor intelektualcev in umetnikov, zdaj je hotel, v katerem so zatočišče našli bolniki iz Gaze, ki so prišli v bližnjo bolnišnico, a se potem niso mogli vrniti domov.
Ne mine dan, ko kateri od sto dvajsetih bolnikov v hotelu ne izve za smrt katerega od svojcev, prijateljev, najbližjih. Mati, ki izve za smrt svojega sina, ali mati, ki je prišla v Ramalo v bolnišnico zaradi hčerke in svoje druge otroke pustila v Gazi, in postopoma, kot udarce, dobiva novice, da je umrl njen mož, da so otroci ostali prepuščeni sami sebi, lačni, v eksplozijah, brnenju dronov, lakoti, medtem ko je ona z zelo bolno hčerko tukaj v Ramali.
Navafu ne bi bilo treba odpreti vrat beguncem in bolnikom iz Gaze, a jih je. Težko je to, je rekel. Vsak večer, ko grem na obhod po hotelu, iz sob slišim jok.
O njem in njegovem hotelu sem pisala v prejšnji reportaži v Sobotni prilogi . A nečesa nisem povedala, ni bilo dovolj prostora, morda ob vseh zgodbah, ki sem jih slišala, ni bilo na mestu. V tistih treh večerih v njegovem hotelu je on in nekaj njegovih prijateljev, intelektualcev in kulturnikov, večkrat omenilo Slovenijo, sploh našo predsednico Natašo Pirc Musar .
Nikoli ne bomo pozabili njenega govora v evropskem parlamentu, je rekel. Govor ima shranjen v svojem telefonu. »V Gazi gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho.«
Vaša predsednica je izjemna ženska. Vaša predsednica je ženska z velikim srcem. Ne morete si misliti, kaj je to pomenilo za vse nas tukaj. Bila je edina od evropskih državnikov, ki si je drznila to izgovoriti, je rekel.
Pravzaprav sva z Žigo na tistem štirinajstdnevnem potovanju po Palestini srečevala ljudi, ki so se jim ob omembi Slovenije zasvetile oči, od kmetovalcev in aktivistov na območju Masafer Jate, pa obeh oskarjevcev, avtorjev filma Edina zemlja , Baslom Adro in Hamdanom Balalom do lastnika hotela iz Betlehema ...
Od takrat je minilo že več kot sedem mesecev, z napadi na Iran in Libanon se zdi, da so se novice z Zahodnega brega umaknile v ozadje. Medtem se nasilje izraelskih naseljencev nad prebivalci palestinskih vasi, ki sva jih takrat obiskala, radikalno stopnjuje. V Ramali, ki sicer velja za najbolj »varno« območje, so se povečali vojaške racije v domove, zasliševanja, mučenja, zapiranje ljudi. Navafu sem pošiljala sporočila, kako so, a mi ni odpisal. Pomislila sem na najhujše.
Šele pred dobrim tednom, ko sem končala reportažo o njegovem hotelu, je napisal, da so dobro. Vsi njegovi znanci so bili ganjeni nad odločitvijo slovenske nacionalne televizije, da namesto prenosa Evrosonga predvaja poseben program z naslovom Glasovi Palestine , v okviru katerega se je med drugim predvajal tudi film Edina zemlja .
Takoj zatem, ko je nova vlada odstranila palestinsko zastavo z vladne palače, sva ponovno dobila nekaj sporočil ljudi, ki sva jih srečala v Palestini. Izrazili so žalost ob tem, da naša nova vlada ne obsoja zločinov izraelske vlade, še več, da je simbolično odstranila zastavo s pročelja. Bili ste ena tistih držav, zaradi katerih smo imeli upanje. Ne morete si misliti, koliko nam je to pomenilo.
Pred dnevi je prišlo tudi sporočilo od Navafa. Brez komentarja, samo posnetek govora predsednice Slovenije, ki je palestinsko zastavo dala obesiti na pročelje predsedniške palače.
Read the full article at Delo →
Slovenia