Ključni izziv gradbene panoge v Sloveniji je razpršenost, ki izhaja iz tega, da na nacionalni ravni nima enotnega sogovornika, pravi Rok Cajzek , direktor podjetij v skupini GIC. Namen pobude G Zero je razvoj nove gradbene kulture povezovanja znanja, tehnologij in raziskav ter vzpostavitev ekosistema za učinkovito inoviranje in vnašanje trendov trajnostne gradnje v naš prostor.
Kateri trendi v gradbeništvu so najpomembnejši za prihodnji razvoj panoge?
Vidim predvsem dve močni veji. Prva je trajnostni način gradnje. Pomeni, da zmanjšujemo ogljični odtis, varujemo naravo in delamo bolj trajnostno, bolj premišljeno, z dolgoročno vizijo. Po drugi strani seveda moramo skrbeti za gospodarnost. Z digitalizacijo, avtomatizacijo in novimi tehnologijami lahko zvišujemo dodano vrednost in povečujemo produktivnost. Torej, digitalizacija in avtomatizacija ter skrb za dolgoročnost oziroma trajnostnost.
Kje pri tem vidite šibkosti v Sloveniji?
Gradbeništvo skupaj z logistiko ustvari 20 milijard prihodkov, 6,5 milijarde evrov dodane vrednosti in zagotavlja 108.000 delovnih mest. A ne glede na to, da je panoga tako velika, da je ena izmed ključnih v Sloveniji , da prispeva pomemben delež v BDP in ima velike multiplikativne učinke, nima sogovornika. Gradbeništvo je razdeljeno na več ministrstev in zato zelo težko sistematično izboljšujemo oziroma spremljamo dogajanje. Govorim o zakonodajnem modelu, pravilnikih, uredbah, načinu izobraževanja ...
Za začetek bi bila nujna vzpostavitev direktorata za gradbeništvo. Nekatere politične stranke so to omenjale v svojih programih, zato želimo in upamo, da bo politika to uresničila, da bo razumela, da je gradbeništvo razvojni partner države. Gradbeniki smo sooblikovalci prostora, infrastrukture, energetike, bolnišnic, šol, vrtcev – vsega, kar ljudje potrebujemo – in nismo nasprotniki.
Partnerstvo bi moralo biti temelj, povezuje pa se tudi z izobraževanjem in spreminjanjem javne podobe gradbene panoge. Inženirski poklic bi postal bolj zaželen in spremenila bi se splošna podoba gradbenikov, ki si jih ljudje še vedno predstavljajo predvsem z lopatami v rokah.
Če želimo slediti nekim ciljem, nujno potrebujemo več povezovanja. Center je nastal z vizijo, da najdemo najboljše strokovnjake in skupaj določimo merila trajnostne gradnje.
To, da nimamo sogovornika, se mi zdi ključna ovira, zaradi katerih je potem še veliko drugih. Če jih naštejem samo nekaj: smo zelo razdrobljeni, neenotno vodeni, imamo veliko nasprotnikov znotraj panoge, na primer med projektanti, arhitekti, nastajajo klike med izvajalci in podizvajalci, mogoče tudi med izobraževalnimi ustanovami. Povezovalna nota nam manjka.
Pravite, da se prihodnost ne zgodi sama, ampak jo je treba zgraditi. V čem je osrednji pomen mednarodnega centra za trajnostno gradnjo, ki ste ga pred kratkim odprli v Rogaški Slatini?
Prepoznali smo, da je svet, v katerem živimo, drugačen od tistega, kot si v Evropi in svetu zamišljamo, da bi v njem radi živeli. Če želimo slediti nekim ciljem, nujno potrebujemo več povezovanja. Ta center je nastal z vizijo, da najdemo najboljše strokovnjake s področja gradbeništva, naj si bo to izobraževanje, znanost, izvajalci, dobavitelji … in skupaj po vzoru drugih evropskih držav določamo merila trajnostne gradnje .
Namreč, dokler nimamo enotnih pravil, kaj trajnost sploh je, kaj pomeni, katere stvari so dejansko pomembne, in niso »zeleno zavajanje«, težko ustvarjamo to vizijo. Naš namen je bil povezati ljudi, narediti vstopno točko ali platformo, s katero bi lahko skupaj, neodvisno in nepristransko sooblikovali politike, okvire, merila za trajnostno gradnjo v naši državi.
Kakšen zgled vsega tega je objekt?
Težko je govoriti o trajnosti, če ne moreš pokazati nečesa otipljivega. Zato smo zgradili demonstracijski pilotni projekt, živi laboratorij, ki nam bo pomagal vizijo, ki je zdaj še zelo neotipljiva, konkretizirati. V njem bo na koncu lahko 140 delovnih mest, ljudje bodo lahko prihajali po navdih, in namen je, da v laboratoriju, ki ga bomo vzpostavili, skupaj s strokovnjaki sooblikujemo prihodnost.
Zavedamo se, da je zgradba, ki smo jo postavili, v skladu s trendi na področju trajnosti, že čez nekaj let pa morda ne bo več tako, ker moda in tehnologija napredujeta. Ampak pomembno je, da smo prebili led in poskušali vse slovensko znanje združiti v produkt, ki živi.
K sodelovanju smo, na primer, povabili Alpacem Cement, ki veliko vlaga tudi v trajnostne tehnologije. Z njihovim nizkoogljičnim cementom smo skupaj razvili nizkoogljični beton, ki ima približno 30 odstotkov nižji ogljični odtis od povprečnega betona. To je pomembno, ker je beton drugi najpogosteje uporabljen material na svetu, takoj za vodo.
V Sloveniji ga vsako leto vgradimo približno tri milijone kubičnih metrov. Če upoštevamo, da en kubični meter betona vsebuje približno 350 kilogramov cementa, to pomeni več kot milijon ton cementa na leto. Ker pri proizvodnji ene tone cementa nastane več sto (pogosto približno 600) kilogramov CO₂, je jasno…
Read the full article at Delo →
Slovenia