K Mariji Pomagaj na Brezje so včeraj popoldne priromali člani Župnijskih pastoralnih svetov škofije Novo mesto. Skupaj z ostalimi župljani so se udeležili svete maše, ki jo je na trgu pred baziliko daroval novomeški škof Andrej Saje. V pridigi je poudaril, da je prva naloga župnijskega pastoralnega sveta poslušanje Božje besede, Svetega Duha in ljudi.
Spoštovani sobratje duhovniki, dragi člani župnijskih pastoralnih svetov, draga gosta in pričevalca, gospod Alojz Kovšca in dr. Boštjan Dolinšek, dragi romarji, bratje in sestre!
Danes smo na Brezje priromali člani župnijskih pastoralnih svetov novomeške škofije. Prišli smo k Mariji Pomagaj, da se zahvalimo za vse dobro, ki ga je Bog po številnih sodelavcih storil v naših župnijah, in da ob začetku novega mandatnega obdobja prosimo za modrost, pogum in vztrajnost za naloge, ki so pred nami.
Romanje nas spominja, da smo na poti skupaj. Župnije niso osamljeni otoki, ampak deli ene krajevne Cerkve. Čeprav živimo v različnih okoliščinah, hodimo v isti smeri in služimo istemu Gospodu. Zato smo danes tukaj kot romarji hvaležnosti in zaupanja: hvaležni za prehojeno pot ter odprti za to, kam nas Gospod kliče v prihodnje.
Kaj je temeljni smisel župnijskega pastoralnega sveta? Župnijski pastoralni svet je župnikovo posvetovalno in delovno telo, ki spremlja življenje župnije, pomaga pri pastoralnem načrtovanju ter spodbuja soodgovornost vernikov pri oznanjevanju, bogoslužju, dobrodelnosti in gradnji občestva. Njegova prva naloga je poslušanje: poslušanje Božje besede, Svetega Duha in ljudi. Člani pastoralnega sveta naj poznajo življenje svoje župnije, njene radosti in rane, vprašanja otrok in mladih, potrebe družin, stiske bolnih, osamljenih in vseh, ki živijo na robu. Pozorni naj bodo tudi do tistih, ki so se od Cerkve oddaljili ali v njej ne najdejo več svojega mesta. Župnijski pastoralni svet je lahko uho in srce župnije. Cerkev, ki posluša, postaja dom, kjer se človek čuti sprejetega in slišanega.
Iz poslušanja pa se rojeva razločevanje: ne le vprašanje, kaj je mogoče storiti, ampak predvsem, kaj je potrebno in kaj od nas pričakuje Bog. Prav zato sinodalna pot Cerkve poudarja, da je naloga cerkvenih občestev »priložnost za razločevanje, soodgovornost in zahvaljevanje znotraj procesa, ki je skupen vsej Cerkvi«. Tudi delo župnijskega pastoralnega sveta ni predvsem iskanje rešitev, ampak skupno poslušanje Svetega Duha in prepoznavanje poti, po katerih Gospod vodi svoje ljudstvo.
V prvem berilu (2 Mz 19,2-6) smo slišali, kako je Bog svoje ljudstvo pripeljal pod Sinaj in ga spomnil: »Nosil sem vas na orljih perutih in vas pripeljal k sebi« (19, 4). Preden ljudstvu zaupa nalogo, ga spomni na svojo zvestobo.
Tudi mi danes gledamo nazaj s hvaležnostjo. V naših župnijah ni vse nastalo z nami. Prejeli smo dediščino vere, ki so jo gradili duhovniki, redovniki, redovnice in verniki pred nami. Ta dediščina nam ni dana samo v varovanje, ampak v življenje in posredovanje novim rodovom.
Bog nato pravi: »Če boste poslušali moj glas« (19, 5). V središču je poslušanje. Programi in načrti so pomembni, vendar bodo rodovitni le, če bodo rasli iz poslušanja Gospodovega glasu. Zato naj bodo srečanja pastoralnih svetov zasidrana v molitvi in Božji besedi. Tam svoje načrte izročamo Bogu in mu dovolimo, da jih vodi.
Apostol Pavel v drugem berilu oznanja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še slabotni in grešni. (Rim 5,6-11) Bog nas ni ljubil zaradi naše popolnosti, ampak zaradi svojega usmiljenja.
Tudi župnija je občestvo ljudi z različnimi darovi, značaji in omejitvami. Zato ne smemo pričakovati, da bo vse vedno potekalo brez težav. Različna mnenja in nesporazumi so del skupne poti. Pomembno pa je, da jih sprejemamo kot priložnost za poslušanje, odpuščanje in rast občestva.
Evangelij nas pripelje v samo srce današnjega sporočila. (Mt 9,36-10,8) Jezus vidi množice in se mu zasmilijo, ker so izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja.
To je prva pastoralna drža: znati videti. Tudi pastoralni svet mora gledati resnično življenje ljudi. Ne samo tistih, ki redno prihajajo v cerkev, ampak tudi tistih, ki jih ni. Kje so mladi po birmi? Kako živijo mlade družine? Kdo spremlja bolne in osamljene? Kdo opazi človeka, ki še vedno išče pot nazaj? Jezusov pogled ni oddaljen in ravnodušen. Življenje ljudi se ga dotakne. Tudi naši pastoralni načrti bodo rodovitni samo tedaj, ko bodo izhajali iz bližine človeku in iz pozornosti do njegovih resničnih potreb.
Jezus nato pravi: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.« Najprej povabi k molitvi, nato pa pošlje svoje učence. K sodelovanju kliče vse vernike. Tudi vas, dragi člani župnijskih pastoralnih svetov.
Vaše poslanstvo ni le naloga ali odgovornost, ampak služenje. Kristus vas pošilja v vaše družine, na delovna mesta, med sosede in prijatelje. Pošilja vas, da povezujete ljudi, prepoznavate njihove darove in jih vabite k sodelovanju. Nihče ne more narediti vsega, vsak pa lahko prispeva svoj delež. Današnji čas nas posebej spodbu…
Read the full article at Radio Ognjišče →
Slovenia