Nekateri igralci igrajo vloge. Drugi postanejo del našega notranjega sveta. Aleš Valič, letošnji Borštnikov nagrajenec, sodi med slednje. Njegov obraz, glas in drža so desetletja naseljevali slovenski gledališki in filmski prostor z redko kombinacijo intelektualne ostrine, senzibilnosti in igralske suverenosti, ugotavlja Patricija Maličev in sogorniku pove: »Moj nono je bil iz Skrilj. Slokar. Od kod ste vi?« In Aleš Valič v smehu odgovori: »Moj oče je bil rojen v Skriljah leta 1921.«
Boštjan Videmšek je obiskal Ukrajino. »Štiriindvajsetega junija bodo minili štiri leta in štirje meseci od začetka polne ruske agresije na Ukrajino – na podlago sedmih let bojevanja na vzhodu države,« zapiše v uvodu in doda: »Od druge svetovne vojne naprej nobena država ni imela tako velikega deleža prebivalstva na fronti črti kot Ukrajina.«
Aljaž Vrabec je obiskal Sirijo. »Oprosti, ker sem te ogovoril, ne da bi se predstavil. Ime mi je Talal. In kar pripravi se. Tako bo po vsej Siriji. Vsi te bodo nekaj spraševali. Preprosto nismo vajeni, da tujci spet prihajajo k nam,« mu je razložil mladenič, ko se je vkrcal na letalo za Alep.
»Še nikdar ni nobena vlada tako brutalno diskreditirala zunanjepolitičnih odločitev prejšnje kot tokratna,« v kolumni ugotavlja komentatorka Saša Vidmajer . »Volilna zmaga desnice ni bila popolna, do oblasti se je dokopala s politično trgovino in nad njo visi senca afere Black Cube.«
Janez Markeš pa v kolumni ugotavlja, da misleci in državniki sveta, ki si prizadevajo za ohranitev humanističnih dosežkov človeštva, za svetovni mir in sožitje narodov, z encikliko papeža Leona XIV. dobivajo pomembnega sogovornika.
Luc Zalokar se je v Rigi, prestolnici Latvije, pogovarjal z ruskimi novinarski, ki so bili primorani zapustiti svojo državo, če želijo nadaljevati s svojim poslanstvo. »Soočamo se s številnimi omejitvami. Ko so teroristi zajeli talce v Beslanu, sem poročala s prizorišča. Ko je Putin okupiral Krim, sem odpotovala tja. Danes se lahko v najboljšem primeru pogovarjam po zoomu. Še dejstev ne morem preveriti tako, kot bi jih hotela,« je Zalokarju povedala novinarka Radia Svoboda Elizaveta Maetnaja. »Toda to ne pomeni, da se sramujem svojega dela. Nasprotno. Še vedno ustvarjamo zelo kakovostne prispevke, ki jih v trenutnih okoliščinah ne more narediti nihče drug.«
Anja Intihar se je pogovarjala s predsednico Mednarodne zveze novinarjev. Zuliana Lainez Otero je v začetku maja 2026, ob nastopu mandata, ugotavljala, da je stopnja nekaznovanosti zaradi zločinov, storjenih nad novinarji, brez primere v zgodovini.
Hkrati pa novinarji v teh dneh niso le poročevalci o zgodbah, pač pa so nekateri zgodba sami zase. Enrique Macaya Márquez je rekorder po številu svetovnih nogometnih prvenstev, ki jih je spremljal. Z argentinskim strokovnim komentatorjem se je pogovarjal Juan Vasle. Márquez pri častitljivih enaindevetdesetih letih te dni poroča že z osemnajstega mundiala v Kanadi, Mehiki in ZDA.
O nogometu piše tudi Zorana Baković . Razloži, zakaj je Kitajska športna velesila, ko gre za male žogice, recimo žogico za namizni tenis. In zakaj ji ne uspeva, ko je na travi velika žoga. Mimogrede, Bora Milutinović, nogometni selektor, ki je delal za kitajsko reprezentanco, je bil v Pekingu njen sosed.
Nogomet je tudi v rubriki Portret tedna. Luko Modrića, hrvaškega nogometnega veterana, je portretiral Aljaž Vrabec .
Tomaž Pangeršič se je iz Lesota, države, ki jo v celoti obdaja Južna Afrika, vrnil s fotoreportažo, Vesna Milek v kolumni razmišlja o njenem bivanju na palestinskem Zahodnem bregu. Kolumnist Nejc Pohar piše o zvezdah, nastopajočih v oddaji Slovenija ima talent. Maja Grgič pa komentira prijem podjetniške kadrovske politike, ko je dostop do stanovanja del kadrovskega paketa.
Read the full article at Delo →
Slovenia