Po mnenju finskega predsednika Alexandra Stubba je svet danes spet na zgodovinskem razpotju, primerljivem z leti 1918, 1945 in 1989 – torej z obdobji po koncu prve svetovne vojne, druge svetovne vojne in hladne vojne. V svoji pred kratkim izdani knjigi Trikotnik moči ( The Triangle of Power ), s podnaslovom Uravnoteženje novega svetovnega reda , se sprašuje, ali bo mednarodna skupnost krenila po poti nove Jalte ali novih Helsinkov.
Spomnimo: na konferenci v Jalti so si velike sile – zmagovalke druge svetovne vojne – leta 1945 razdelile interesne sfere nad glavami manjših držav. Jalta je tako postala simbol politike sfer vpliva, kompromisov med velikimi silami, omejene suverenosti manjših držav in začetka hladne vojne. Za manjše države, kakršni sta Slovenija in Finska, predstavlja opozorilo, kako hitro lahko mednarodni red, kadar prevlada logika velikih sil, postane nevaren, če države nimajo zavezništev, odpornosti in sposobnosti strateškega prilagajanja.
Če je Jalta simbol delitve Evrope med velike sile, predstavlja helsinška sklepna listina iz leta 1975 poskus vzpostavitve pravil sobivanja, dialoga in postopnega preseganja blokovske delitve v razdeljeni Evropi. Evropo se je poskušalo povezati na podlagi pravil, ki omejujejo arbitrarno moč držav in odpirajo prostor tudi posamezniku. Kadar prevlada politika moči, imajo prednost veliki. Kadar prevlada politika pravil, dobijo prostor tudi manjši. Prav to po mojem mnenju predstavlja eno temeljnih načel sodobne evropske diplomacije.
Dr. Božo Cerar. FOTO: Osebni arhiv
Po Stubbu omenjeni poti simbolizirata dve različni logiki mednarodnih odnosov: multilateralizem in večpolarnost. Multilateralizem temelji na globalnem sodelovanju, skupnih pravilih in mednarodnih ustanovah, katerih načela veljajo enako za vse države, ne glede na njihovo velikost. Večpolarnost pa po njegovem mnenju predstavlja nekakšen oligopol moči, v katerem velike sile sklepajo dogovore mimo manjših. Multilateralizem vodi k redu, večpolarnost pogosto vodi k rivalstvu, nestabilnosti in konfliktom. Če Jalta simbolizira večpolarni svet, Helsinki predstavljajo multilateralni model. Svet bi se po Stubbu moral odločiti za zadnjega.
Osrednji argument knjige je, da bodo o tem, katera od obeh logik bo prevladala, odločale tri sile, ki oblikujejo nastajajoči svetovni red: globalni Zahod, globalni Vzhod in globalni Jug.
Globalni Zahod je tradicionalni nosilec liberalnega mednarodnega reda, temelječega na pravilih, institucijah in sodelovanju. Večina zahodnih držav si želi ohraniti multilateralni svet, vendar njegova ohranitev zahteva spremembe. Institucije, oblikovane po drugi svetovni vojni, je treba posodobiti in prilagoditi novim razmeram.
Nasprotno pa tako imenovani globalni Vzhod, katerega osrednji akterji so Kitajska, Rusija in Iran, izpodbija sedanji red, njegove vrednote in institucije. Nasprotuje hegemoniji Zahoda, predvsem ZDA, ter daje prednost strogo razumljeni državni suverenosti in avtoritarnim modelom upravljanja. Večina teh držav zagovarja prerazporeditev moči v smeri večpolarnosti in oblikovanje interesnih sfer pod vodstvom velikih sil.
Države globalnega Juga – med njimi Indija, Brazilija, Savdska Arabija in Južna Afrika – imajo drugačen pogled. Njihov skupni imenovalec je občutek, da so v sedanjem mednarodnem sistemu slabo zastopane ter da si zaslužijo več vpliva pri pripravi globalnih pravil. Prizadevajo si za reformo institucij, kot so OZN, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ter za pravičnejšo razporeditev gospodarske in politične moči.
Po Stubbu se pot do stabilnejše prihodnosti začne s sposobnostjo, da svet najprej vidimo takšen, kakršen dejansko je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli. Ključno vprašanje za Zahod zato ni več, kako ohraniti prevlado, ampak kako zaščititi liberalne vrednote in hkrati spoštljivo sodelovati s tistimi, ki nimajo enakih vrednot.
Ta pristop Stubb imenuje realizem, ki temelji na vrednotah. Gre za skupek univerzalnih načel – svobode, temeljnih pravic in mednarodnih pravil – ob hkratnem priznavanju globalne raznovrstnosti kultur, zgodovinskih izkušenj in nacionalnih interesov. Zahod bi moral multilateralni sistem preoblikovati tako, da bi deloval za vse, ne le za njegov dosedanji center moči.
Posebno pomembno je pri tem pridobiti zaupanje globalnega Juga, ki lahko postane odločilen dejavnik prihodnjega svetovnega ravnotežja. Namesto prisile bi moral Zahod graditi partnerstva, sklepati bolj enakopravne trgovinske sporazume, deliti tehnološko znanje in omogočiti, da države globalnega Juga ne le sprejemajo pravila, ampak sodelujejo pri njihovem oblikovanju.
V odnosu do globalnega Vzhoda pa mora Zahod priznati razlike v interesih in vrednotah, hkrati pa razumeti, da trajna ločitev sveta ni vzdržna. Ostati mora zvest svojim načelom, a sodelovati tam, kjer je to v obojestranskem interesu.
Stubb opozarja, da smo v prelomnem zgodovinskem trenutku in da z reformo mednarodnega sistema ni več mogoče odlašati. Mir bo mogoče ohraniti le, če nam bo uspel…
Read the full article at Delo →
Slovenia