V Indijskem oceanu so na območju, dolgem kar 1.200 kilometrov, našli velikansko "nekropolo kitov", doslej najobsežnejše pokopališče teh morskih sesalcev.
Oglaševanje
V jugovzhodnem delu Indijskega oceana, v območju jarkov in grebenov v jugovzhodnem Indijskem oceanu, znanem kot prelomna cona Diamantina, je mednarodna skupina znanstvenikov našla doslej najstarejše, najgloblje in najobsežnejše pokopališče kitov.
Ocenjujejo, da na območju, dolgem več sto kilometrov in globokem do 7 kilometrov, ležijo ostanki kitov različnih vrst, ki so se tam nabirali vsaj 5,3 milijona let, piše v poročilu, ki so ga znanstveniki objavili v reviji Nature .
Raziskovalci so neposredno evidentirali 485 ostankov.
Zaradi izjemno visoke gostote fosilov na nekaterih delih območja so se v nekaterih medijih pojavile ocene, da bi lahko celotna Diamantinska cona vsebovala več kot 10 milijonov ostankov, vendar takšne številke temeljijo na ekstrapolacijah podatkov iz raziskave, medtem v sami raziskavi niso neposredno potrjene.
Od kod toliko ostankov prav na tem območju?
"Ti pogini, razporejeni vzdolž severozahodno-jugovzhodne osi v dolžini 1.200 kilometrov, morda tvorijo doslej neprepoznan ‘superkoridor skupnosti poginulih kitov’," so v poročilu zapisali znanstveniki iz Italije, Kitajske in Nove Zelandije.
Največje truplo, ki so ga odkrili raziskovalci, je bilo pet metrov dolgo okostje arktičnega ščukastega kita ( Balaenoptera bonaerensis ), naleteli so tudi na ostanke izumrlih vrst, med njimi fosile doslej še neznane vrste kljunatih kitov, ki so jo poimenovali Pterocetus diamantinae .
Znanstveniki menijo, da se je na tem območju skozi milijone let nakopičilo toliko ostankov zaradi kombinacije več dejavnikov.
Diamantinska cona, ki je nastala pred 60 do 50 milijoni let, ko sta se avstralska in antarktična celina začeli oddaljevati druga od druge, je pomembno območje za prehranjevanje globoko potapljajočih se kljunatih kitov.
Njena podmorska topografija v obliki črke V pa deluje kot naravna past, ki zadržuje potopljena trupla.
K ohranitvi ostankov sta prispevali tudi izredno počasno nalaganje sedimentov in mineralizacija kosti, zaradi česar ostanejo izpostavljene in prepoznavne tudi po več milijonih letih.
Trupla, ki "živijo" tudi po smrti
Veliko trupel kitov pa je bilo še kako "živih".
Na ostankih kitov, ki so poginili relativno nedavno, je namreč nastal cel mini ekosistem – raznolika skupnost organizmov, vključno z raki, mehkužci, črvi, ki se prehranjujejo z organskimi ostanki velikih morskih sesalcev.
Raziskovalci poudarjajo, da bi lahko bile mnoge od teh vrst za znanost povsem nove.
Dr. Giovanni Bianucci , soavtor študije z univerze v Pisi, je za The Guardian dejal, da odkritje dokazuje, da so ta skrajna in neraziskana okolja dom vrstam in ekosistemom, ki jih znanost še ne pozna, ter da smo še vedno daleč od resničnega razumevanja biotske raznovrstnosti našega planeta.
"Poleg tega nam kaže, da se življenje lahko prilagaja in razvija tudi v ekstremnih okoljih, kjer ni svetlobe in je tlak izjemno visok," je dodal.
/
Xiaotong Peng & al.
"Najdba ‘kitove nekropole’, kjer je skoraj 800 okostij na kvadratni kilometer, je presenetljiva, mešanica vrst kitov pa prava uganka," je dejal Jon Copley , profesor raziskovanja oceanov in znanstvenega komuniciranja na univerzi v Southamptonu, ki pri raziskavi ni sodeloval.
Opozoril je, da območje vključuje tako plitvo potapljajoče se vrste kitov, ki se prehranjujejo s krilom in manjšimi organizmi, ki jih ulovijo pri filtriranju morske vode, kot fosile kljunatih oziroma zobatih kitov, ki so zelo globokomorski lovci.
"Kot predlagajo raziskovalci, je takšna nekropola verjetno posledica dejstva, da leži na selitveni poti tako imenovanih filtratorskih vrst, hkrati pa predstavlja primerno območje za lovske vrste, ki se globoko potapljajo za lignji. Morda pa potapljanje v to razpoko na oceanskem dnu nevarno približa njihovim fiziološkim mejam," je dejal.
Mrtvi kiti lahko pomagajo odkriti skrivnosti živih
"Najdba izumrlih rodov skupaj z danes živečimi vrstami, ohranjenih na istem območju, ki se razteza 1.200 kilometrov po morskem dnu na tako skrajnih globinah – to je bilo resnično nepričakovano," je za Popular Science povedal geolog dr. Peng Žu , soavtor raziskave.
Neprekinjen fosilni zapis pa raziskovalcem omogoča spremljanje populacijske dinamike in evolucije globoko potapljajočih se kitov skozi čas.
"Ti fosili nam ponujajo neposreden vpogled v pliocen, pred približno 5,3 milijona let," je za revijo Popular Science povedal soavtor študije in biolog dr. Šikun Song .
"Kažejo, da so bili kljunati kiti že takrat v Indijskem oceanu specializirani za globoke potope. Poleg samih kitov nam spremljajoča fosilna favna razkriva tudi zgradbo starodavnih globokomorskih skupnosti, povezanih s pogini kitov, ter širšo biotsko raznovrstnost globokega morja v tistem obdobju."
To kitovo pokopališče bi lahko pomembno spremenilo naše razumevanje tako izumrlih kot še živečih kljunatih kitov.
Danes živi prib…
Read the full article at N1 Slovenija →