Young athletes can learn a lot from Jacob Fake

Iskanje

Za številnimi medaljami, pokali, reprezentančnimi dresi in sanjami se skriva drugačna zgodba. Zgodba o mami, ki je v enem tednu tri otroke na treninge in tekme peljala kar 24-krat. O družini, ki je zaradi športa izpustila marsikateri rojstni dan in dopust. O fantu, ki je pri sedemnajstih sam odpotoval na nogometno preizkušnjo v Napoli. O starših, ki so v športu svojih otrok našli številne življenjske lekcije.

Minka Mehle ni mama, ki bi ob igrišču dajala navodila ali štela gole. Prepričana je, da je največji uspeh športa nekaj povsem drugega. To, da otrok postane odgovoren, vztrajen in dober človek. V iskrenem pogovoru za Družino govori o pritiskih na mlade športnike, utrujenosti, poškodbah, anekdotah, veri, družinskem življenju in lekcijah, ki jih šport daje tako otrokom kot staršem.

Spomnim se, da je Matej svojo enajstmetrovko uspešno izvedel. A namesto da bi se veselil svojega zadetka, je stekel k našemu vratarju, ga objel ter spodbujal in vratar je nato ubranil strel ter ekipi pomagal do uspeha. Takrat sem si rekla: »Evo, prav delam.« (Minka Mehle)

Kako so vaši otroci našli svojo športno pot? Ste pri njih že zgodaj opazili nadarjenost za določen šport?

Pravzaprav ne. Sama sem jih nekoliko bolj usmerjala v glasbo. Starejši sin je štiri leta igral fagot, mlajša hči pa več let klavir in violino. Šport je nato prišel povsem spontano. Sinova Miha (20) in Matej (18) sta se v osnovni šoli pridružila nogometnemu krožku, ki ga je organiziral bližnji nogometni klub. Najstarejši sin Miha je po udeležbi na lokalnem turnirju izrazil željo, da bi nogomet treniral bolj resno, zato smo ga vpisali v NK Brinje Grosuplje. Kmalu se mu je pridružil še mlajši sin, ki nogometu ostaja zvest še danes. Miha je v klubu treniral deset let, nato pa se je preusmeril v triatlon, s katerim se resneje ukvarja že dobro leto dni. Ema (13) je začela svojo športno pot nekoliko drugače. Zaradi določenih zdravstvenih težav je zdravnica priporočila šport, zato je obiskovala različne dejavnosti, med drugim gimnastiko, ritmično gimnastiko in atletiko. Pozneje se je skupaj s prijateljico vpisala v plesni klub, kjer jo je hip hop takoj navdušil. Približno tri leta je trenirala v Grosuplju, letos pa se je pridružila ljubljanskemu plesnemu klubu Artifex. Nič od tega ni bilo načrtovano ali vnaprej določeno. Otrokom sva želela predvsem omogočiti, da sproščajo energijo in se razvijajo skozi gibanje.

Od leve proti desni: Matej, Miha in Ema. FOTO: Osebni arhiv

Se tudi z možem ukvarjata s športom? Je šport prisoten tudi širše v družini?

Moj oče je bil jugoslovanski podprvak v rokoborbi, vendar je moral po delovni nesreči športno pot zaključiti. Tudi sama sem bila kot otrok športno zelo dejavna, predvsem v odbojki, atletiki in plavanju oz. v vsem, kar je organizirala šola. Verjetno sem del te ljubezni do športa prenesla tudi na svoje otroke. Mož je bil v mladosti navdušen rolkar in deskar na snegu. Ker je odraščal na kmetiji, ni imel veliko možnosti za športno udejstvovanje, je pa izkoristil vsako priložnost za gibanje, tudi pozno v noč. V zadnjih letih se je, bolj zaradi poslovnih prijateljev, posvetil triatlonu in uspešno opravil več Ironmanov po svetu. Ko je najstarejši sin zaključil nogometno pot, se je pridružil očetu pri triatlonu. To je postala njuna skupna strast. Skupaj trenirata, spremljata največje kolesarske in triatlonske dirke in športna tekmovanja ter si izmenjujeta izkušnje.

Starši pogosto naredimo napako, ko se postavljamo v vlogo trenerjev. Ob igrišču kričimo, kam bi moral otrok steči, komu podati žogo ali kaj bi moral narediti drugače. Potem pa ga po tekmi, utrujenega in razočaranega, še dodatno obremenjujemo z očitki in analizami. Tega kot starši ne bi smeli delati. (Minka Mehle)

Na katere športne dosežke otrok ste kot mama najbolj ponosni?

Imam zelo skromne otroke, ki imajo pokale in medalje skrite v omarah, da jih ni možno videti. Nobenih pokalov in medalj ni po hiši.

Torej, če bi se jaz malo razgledala po hiši, ne bi ugotovila, da se vsi tako resno ukvarjate s športom?

Bi hitro ugotovili po številnih kopačkah, dresih, kolesarski opremi in dolgi vrsti nogometnih žog. Te brcajo skoraj noč in dan. Seveda sem ponosna tudi na njihove športne dosežke. Starejši sin Miha je bil kot nogometaš kadetski državni prvak z ekipo, s katero je nastopal na številnih mednarodnih turnirjih in dosegal odmevne rezultate. Bil je član reprezentance, vendar so žal covid časi in poškodbe naredile svoje in mu onemogočile vidnejši razvoj. Matej pa je že od 14. leta član reprezentance in ima za sabo več kot 30 reprezentančnih tekem mladinskih selekcij. Lani je bil z reprezentanco v Angliji, kjer so igrali kvalifikacije za evropsko prvenstvo proti Angliji, Severni Irski in Izraelu. Fantje so se zelo dobro borili, za napredovanje pa jim je na koncu zmanjkala le ena točka. Takrat so Mateja opazili tudi predstavniki iz drugih klubov. Kmalu zatem je prejel povabilo italijanskega kluba Napoli in pri njih en teden opravljal preizkušnjo. Meni…