The Devil and the Devils in Slovenia

Iskanje

Kruci, nemško 'Kuruzzen, Kurutzen', madžarsko 'kuruczok, kurucok' in slovaško 'kuruci' je najprej pomenilo udeleženca križarskih pohodov. Kruc namreč izvira iz latinske besede 'crux, cruciatus' – križ, križanje. V 15. stoletju je bila beseda kruc splošna oznaka za udeleženca križarske vojne v Ogrskem kraljestvu.

Nov pomen je beseda dobila leta 1671, ko je Meni beglerberg paša v Egerju na Madžarskem pretežno plemiške prebežnike iz področja današnje Slovaške (tedanje Ogrsko kraljestvo) poimenoval kruce. Izraz se je hitro uveljavil in se med leti 1671 in 1711 v madžarskih, slovaških in turških dokumentih pojavlja kot oznaka za upornike v Ogrskem kraljestvu in severnem Sedmograškem (natančneje na Slovaškem in v zahodnih Karpatih v Ukrajini ter severovzhodni Madžarski). Šlo je za zadnjo fazo že od leta 1604 trajajočega upora proti Habsburžanom na Ogrskem (1604–1711). Kruci so bili večinoma pobegli podložniki in odsluženi ali odpuščeni vojaki iz avstrijskih in ogrskih protiturških obmejnih trdnjav ter tudi nekateri plemiči. Po etnični pripadnosti so bili povečini Slovaki in Ruteni/Ukrajinci ter Madžari.

Kruci so bili večinoma pobegli podložniki in odsluženi ali odpuščeni vojaki iz avstrijskih in ogrskih protiturških obmejnih trdnjav ter tudi nekateri plemiči.

V Avstriji in še posebej v obmejni Štajerski je konec 16. in v začetku 17. stoletja potekala protireformacija in katoliška prenova, ki je v začetku 17. stoletja dosegla svoj višek. Kralj Ferdinand je v istem času izvedel protireformacijo tudi na Sedmograškem in na Ogrskem, vendar sila nespretno in ob nepravem času, kar je le še podžgalo nezadovoljstvo prebivalstva do Habsburžanov in Avstrijcev. Tri leta pozneje so se pokazali tudi rezultati protireformacije v cesarskem delu Ogrske.

Upor se širi

Ob pomoči Turkov je Istvan Bocskay dvignil upor proti Avstrijcem in maja leta 1605 so ogrski uporniki ob pomoči 3000 Tatarov in Turkov vdrli v vzhodno Štajersko, opustošili dolino Rabe in Ilza ter zasedli Fürstenfeld, mesto oplenili in požgali. Ogrski uporniki so se strahovito znesli nad prebivalstvom, saj so pobegli ujetniki pričali, da so bili v primerjavi z njimi celo Tatari blagi.

Po Gradiščanskem so uporniki ponovno vdrli na Štajersko, tokrat v vzhodno Štajersko, kjer so požgali Vrbno (Feldbach), in v jugovzhodno slovensko Štajersko, kjer so požgali trg Ljutomer ter plenili in požigali v gospoščinah Ljutomer in Negova. V gospoščini Ljutomer so uporniki leta 1605 oplenili in požigali v 14 vaseh, in sicer v Vučji vasi, Cezanjevcih, Lukavcih, Ključarovcih pri Ljutomeru, Križevcih pri Ljutomeru, Banovcih, Krištancih, Babincih, Stročji vasi, Pristavi ter na Grlavi, Moti, Grabah pri Ljutomeru in Cvenu. Škodo so ocenili in popisali aprila leta 1606. Madžarski uporniki so oropali 213 kmetij, s katerih so odpeljali 486 podložnikov, 14 pa so jih ubili. Za razliko od gospoščine Ljutomer je gospoščina Negova doživela v letih 1605 in 1606 kar dvojno plenjenje. Najprej so jo leta 1605 oropali madžarski uporniki, nato pa še leta 1606 cesarski vojaki, poslani v obrambo dežele. Skupaj so oropali 79 kmetij v 10 vaseh oziroma tretjino kmetij negovske gospoščine. Popolnoma so izropali negovsko posest v vaseh Apače, Iljaševci, Očeslavci, Lastomerci in Rodmošci. Iz celotne vzhodne Štajerske je bilo leta 1605 odpeljanih ali ubitih 3513 prebivalcev. Požganih je bilo 1551 hiš, odpeljanih 12.000 govedi, 5000 konj, 2400 ovac in svinj.

Svet med Dravo in Muro leta 1706. VIR: Štajerski deželni arhiv

Takšno nevzdržno stanje z nenehno grožnjo novih roparskih vpadov upornikov, Tatarov in Turkov je povzročalo vedno večje nezadovoljstvo ne le med kmeti, ki so bili najbolj izpostavljeni roparskim tolpam, temveč tudi med deželnimi vpoklicanimi vojaki – brambovci. Povsod po deželi, še posebej ob meji, se je čutil uporni duh. Poveljniki so poročali, da črna vojska – brambovci ne izpolnjujejo ukazov in da jih ne morejo pripraviti do ničesar. Še preden je vlada v Gradcu lahko ukrepala, je zavrelo v Fürstenfeldu. Nepokorni brambovci so na silo vdrli skozi mestna vrata in pobegnili. Tokrat se je vlada odzvala odločno in hitro. Kolovodje upora so ujeli in jih odvedli v Gleisdorf ter jih postavili pred vojaško sodišče. Stotnika Burgunderja so z eno četo deželnih najemnikov poslali iz Radgone v Fürstenfeld, da je ponovno vzpostavi red v mestu. Vlada je s tem sicer pogasila požar, toda med ljudmi je še vedno vrelo, saj so na vlado kar deževale pritožbe, češ da so skoraj popolnoma zanemarili oskrbo obmejnega vojaštva. Razmere so se tako zaostrile, da je postalo potovanje po deželi nevarno, in to ne zaradi sovražnika, temveč zaradi kmetov, ki so se v skupinah potikali po deželi in ropali.

V tem času pa so eskalirali dogodki tudi na Madžarskem. 20. novembra 1605 je nizozemski feldmaršal grof Johann Tserclaes von Tilly odrinil z Dunaja na Madžarsko z 4000 valonskimi jezdeci in 4 četami pešcev. 25. novembra je dosegel Güns (Kőseg), odbil napad na svoj pratež in potisnil sovražnika, ki je štel…