Slovenija je v teh junijskih dneh, ko se pospešeno bližamo zgodovinskemu mejniku 35. obletnice naše osamosvojitve, na eni najbolj kritičnih in prelomnih točk v svoji moderni gospodarski zgodovini. Politična tranzicija in menjava oblasti nista zgolj rutinska demokratična rotacija; sta nujen odziv na nevzdržno stanje, v katerega nas je pahnila prejšnja administracija.
Dediščina, ki jo za seboj pušča Golobova vlada, ni le prazen državni proračun, temveč globoko, uničujoče davčno brezno. V tem breznu se že več kot dve leti duši tisti edini del slovenske družbe, ki dejansko ustvarja dodano vrednost in drži to državo pokonci – zasebni sektor, gospodarstveniki, samostojni podjetniki, inženirji in delavci, ki na trgu vsakodnevno bijejo boj za preživetje.
Padec v davčno brezno in nujnost ekonomske reševalne akcije
Nova vlada na čelu z Janezom Janšo in ključnimi ministrskimi operativci, kot so Andrej Šircelj , Anže Logar in Franci Matoz , ne prevzema zgolj vodenja ministrstev, temveč urgentno misijo reševanja slovenskega gospodarstva. Za razumevanje pomembnosti naloge, ki čaka novo ministrsko ekipo, pa moramo kot družba najprej zelo iskreno in analitično razgaliti, kaj točno se nam je v zadnjih letih sploh zgodilo, kakšne so zakonitosti, ki so jih ignorirali, in zakaj je bila politika prejšnje vlade matematično ter ekonomsko že od samega začetka obsojena na propad.
Anatomija padca in zablode »sindikalnega socializma«
V slovenskem političnem in ekonomskem prostoru se je v mandatu Golobove vlade do skrajnosti radikaliziral in utrdil specifičen politično-ekonomski model, ki ga makroekonomski analitiki upravičeno imenujejo »sindikalni socializem«.
Ta model ne označuje klasičnega marksističnega državnega lastništva nad proizvajalnimi sredstvi, s katerim smo v Sloveniji že imeli bridke zgodovinske izkušnje. Tukaj je šlo za veliko bolj pretkano in novodobno obliko. Sistem vam podjetje formalno pusti v lasti, a temelji na izraziti agresivni redistribuciji dohodkov, popolnem favoriziranju neprilagodljivih struktur trga dela, visoki progresivni obdavčitvi kapitala in visokokvalificiranega dela ter podrejanju podjetniške svobode birokratskim mlinom in sindikalnim zahtevam.
Glavna in najbolj tragična zabloda tega sindikalnega socializma je, da v svojem jedru zmotno in naivno verjame, da je gospodarstvo nekakšna fiksna, večna jabolčna pita. Verjame, da jo je mogoče poljubno rezati in deliti, ne da bi s tem kakorkoli vplivali na to, koliko pite se bo jutri sploh še speklo. A vsak začetnik v ekonomiji ve, da ko država zviša davke in prispevke, s tem neposredno zmanjša neto donosnost dela in ustvari tako imenovano »mrtvo izgubo«.
Posledica tega destruktivnega razvojnega modela ni pravičnejša in bolj solidarna družba, kot so nam jo obljubljali, temveč naravnost katastrofalno znižanje realne kupne moči slehernega slovenskega državljana in neizbežen gospodarski zaton. Temeljno ekonomsko načelo nas namreč uči, da davki neizogibno spreminjajo ceno dobrin in storitev ter s tem neposredno zmanjšujejo ponudbo dela in kapitala. Če država zviša dohodnino in prispevke, s tem preprosto poviša ceno dela in zmanjša njegovo donosnost, in ko se poveča cena dobrine, je ljudje ustvarijo manj.
Posledica destruktivnega razvojnega modela ni pravičnejša in bolj solidarna družba, kot so nam jo obljubljali, temveč naravnost katastrofalno znižanje realne kupne moči slehernega slovenskega državljana in neizbežen gospodarski zaton.
Kaj je v resnici mrtva izguba
Večina ljudi zmotno misli, da davki delujejo zgolj po preprostem sistemu prelivanja: država vzame 10 evrov vam in jih da nekomu drugemu (za ceste, šolstvo ali zdravstvo). Pri mrtvi izgubi, ki jo ustvarjajo previsoki davki, pa se zgodi nekaj veliko bolj uničujočega.
Mrtva izguba je bogastvo, do katerega nikoli ne pride, ker ga država zaduši v kali. To ni denar, ki se nekomu vzame in nekomu da. To je izguba za vse vpletene: vi ostanete brez zaslužka, stranka brez storitve, državni proračun pa brez davka.
Če obdavčitev dela in ustvarjanja preseže mejo zdravega razuma, država ne financira solidarnosti, temveč financira neaktivnost.
Primer iz vsakdanjega življenja
Predstavljajte si vrhunskega programerja (ali pa keramičarja, inženirja, prevajalca), ki bi lahko čez vikend prevzel dodaten projekt in z njim ustvaril 1.000 evrov nove vrednosti. A ko naredi izračun in ugotovi, da mu bo država od tega dodatnega truda skozi dohodnino in prispevke pobrala skoraj 600 evrov, potegne ročno zavoro. Reče si: »Za tistih dobrih 400 evrov pa se mi ne izplača uničiti celega vikenda in delati.«
Kaj se zgodi v ponedeljek?
Programer je čez vikend raje gledal televizijo in ni zaslužil ničesar.
Naročnik nima narejene aplikacije in njegov posel stoji.
Državna blagajna ni dobila niti enega samega evra.
Teh 1.000 evrov ekonomske aktivnosti in vse koristi, ki bi jih prinesli družbi, so dobesedno izpuhteli v zrak. Nastala je le mrtva izguba – neizkoriščena priložnost in mrtvilo. Zato visoki davki ne pomenijo nujn…
Read the full article at Domovina →
Slovenia