Is it possible to recover from a traumatic experience of abuse?

Naslov programa za ozdravitev po zlorabah | (foto: Spletns stran Od bolečine k milosti)

Oddaje

18. 06. 2026, 09:41

Marjana

Debevec

Že nekaj let v Sloveniji poteka psihološki in duhovni program, ki ga sicer izvajajo v več državah sveta, 5-dnevni, namenjen vsem, ki so doživeli ponižanje ali nasilje v obliki telesne, psihične, čustvene, spolne ali duhovne zlorabe. Primeren je za osebe, ki so bili žrtve spolne zlorabe, posilstva, incesta ali druge oblike travmatičnega nasilja v otroštvu, mladostništvu ali kot odrasli. V oddaji Srečanja smo gostili voditelja tega programa p. Tomaža Mikuša in eno od udeleženk Andrejo Jereb.

Namen teh duhovnih vaj je po besedah p. Tomaža Miša, da bi ljudje okrevali tako psihično kot duhovno od ran zlorab ter njihovih posledic. Pri tem gre poleg spolnih, čustvenih, duhovnih zlorab lahko tudi na primer za osebo, ki je doživljala narcisistično zlorabo s strani svojega partnerja.

»Seveda se mnogi sprašujejo, zakaj sploh iti na duhovne vaje, saj je očitno tudi z Bogom nekaj narobe, če je dopustil, da se jim je ta zloraba zgodila. Ali pa se sprašujejo že 10, 20 let sem na terapiji, pa se zdi, da nekako ne morem narediti nekega koraka naprej,« je pojasnil p. Tomaž. Mnogi se po njegovih besedah sprašujejo, ali bodo sploh kdaj svobodni.

Te duhovne vaje Od bolečine k milosti zato želijo odgovoriti na to globoko rano zlorabe in pomagati ljudem, da bi šli ven iz te svoje osamljenosti, iz skrivnosti na pot resnice, dostojanstva in zdravljenja.

Pot osvobajanja iz kletke zlorabe

Gre za duhovni program, ki ima tudi psihološke razsežnosti. Njegova začetnica je Teresa Burke, o čemer lahko več preberete na njihovi spletni strani.

»Seveda pa te duhovne vaje niso neka bližnjica ali pa hitra rešitev, ampak je po moji izkušnji to kot ena oblika pasijona skozi katerega gredo udeleženci ko je Jezusovo trpljenje kot neke vrste zrcalo njihovega lastnega trpljenja.

Prav preko meditacije, kontemplacije in preko teh metod, ki so del teh duhovnih vaj lahko tudi vstopijo v svojo bolečino.«

»Ko vstopiš s svojo zgodbo v te duhovne vaje in jo preneseš nekako v odnos z Bogom in z drugimi, potem doživiš milost in sočutje, ki začne ozdravljati naše rane,« je pojasnil p. Tomaž Mikuš.

Takrat, ko se je zloraba dogajala, namreč pogosto ni bilo nobenega, ki bi človeku izkazal milost in sočutje, mnogi so bili izolirani in so to svojo skrivnost skrivali.

Te duhovne vaje pa so odprt prostor, kjer se začne pot osvobajanja. »Ko se odpremo drugim ljudem, se odpremo tudi njihovemu sočutju in tudi Božji ljubezni.«

Te duhovne vaje potekajo štiri dni, gre pa za pot skozi svetopisemska besedila. »S pomočjo domišljije vstopimo v nek evangeljski odlomek.«

Te odlomke tudi uprizarjajo, da jih lahko doživijo skozi svoje telo. »Recimo zasramovanje ali križanje ali pa vstajenje.

V tem vidimo potem svoje lastno trpljenje, kar nam ga pomaga potem ubesediti. In ko enkrat uspemo ubesediti, se tudi znotraj nas zgodi premik in istočasno uspemo tudi doživeti Jezusov usmiljen dotik oziroma njegovo ljubezen in bližino, ki je najbolj varen odnos.

Te duhovne vaje so namenjene prav temu, da oseba globoko vstopi v ta odnos z Jezusom.«

p. Tomaž Mikuš, jezuit

© Aleteia

Že 60 udeležencev

V ekipi so poleg p. Tomaža Mikuša še dve terapevtki in drugi člani, ki so samo doživeli zlorabo in šli na pot ozdravljenja skozi te duhovne vaje.

V Sloveniji so jih prvič pripravili leta 2019 in do zdaj je skozi program šlo približno 60 udeležencev. Letos jih bodo pripravili od 19. do 24. avgusta.

»Mislim, da so za vse udeležence te duhovne vaje pomenile neko prelomnico, ki jih je spodbudila, da so po duhovnih vajah naredili še globlje korake. Posebej milostno je bilo, če sta se jih udeležila oba zakonca.«

Nobena zloraba ne more uničiti Božjega življenja v nas

Med udeleženci je bila tudi Andreja Jereb, s katero objavljamo pogovor.

Zakaj ste se odločili, da se udeležite teh duhovnih vaj?

»Sama sem doživela kar nekaj zlorab in desetletja bolj bežala. Pred temi posledicami sem iskala pomoč, vendar pred 30. 40. leti te pomoči resno še ni bilo oziroma se mi zdi, da tudi z moje strani morda ni bilo pravega zaupanja. Sem pa z veliko hvaležnostjo sprejela povabilo na te duhovne vaje, čeprav se mi je zdelo, da najprej nisem bila ravno najbolj pripravljena, tako da sem še počakala eno leto, ker je treba zbrati pogum, sploh po kakšnem prvem razkritju, da si upaš priznati vse tiste skrivnosti. Nekaj mesecev prej me je že začelo kar preganjati. V bistvu predvsem nisem zaupala vase, ali jaz to zmorem. Nisem namreč ravno človek, kateremu bi skupina pomenila neko varnost. Veliko raje sem bila vedno sama. Vedno sem imela strah pred skupino, pred neznanim. Spraševala sem se, ali bom lahko iskrena ali se bom spet samo prilagajala in naredila tisto, kar se bo pač od mene pričakovalo. Ampak prevladala je ta močna želja in volja, da naredim en korak naprej k svojem okrevanju.«

Kaj se je zgodilo ob prihodu?

»Najprej me je zelo presenetilo, ko so…