Dr. Helena Jaklitsch and Dr. Renato Podbersić: Without truth and burial, a painful chapter in history cannot be closed.

Danes je prva sobota v juniju. Prva sobota v juniju 81 let od časa, ko se je prav tu, pod Macesnovo gorico , in na več sto drugih komunističnih moriščih širom Slovenije , odvijal načrt slovenske “končne rešitve”. Ta načrt je prihajal od zla, ki si je za svoje orodje izposodilo z lažnim idealom zapeljane slovenske in druge komuniste. Zapeljane že leta pred tem, ko je postalo jasno, da se v razmerah, ki so vladale takrat, komunisti do tako želene oblasti ne bodo dokopali nikoli, razen če sprejmejo prav to skušnjavo. Ponudbo zla, ki je predpostavljala sistematično čiščenje vseh zaviralcev komunistične totalitarne prihodnosti, tako tistih iz lastnih vrst kot onih iz vrst nasprotnikov, in vse do “končne rešitve” popolnega izničenja zdravega dela slovenskega naroda.

Dam ti kraljestvo, samo predme padi in me moli.

Organizirano sistematično čiščenje se je najprej osredotočilo na najmočnejše nasprotnike, zato so pod streli atentatorjev prvi padli nacionalni voditelji, kot Lambert Ehrlich in ban Natlačen , nato pa se je morija načrtovano širila širom dežele nad pokončne lokalne vodje, župane ter ostale klene posameznike in njihove družine. Nad vse tiste, ki so po terenu predstavljali premočno oviro komunističnemu prevzemu oblasti.

Ob srhljivih poročilih o nočnem terenskem terorju sta se po slovenskih vaseh sčasoma naselila nelagodje in strah. Zato so se ljudje po podeželju, ki so večinoma hoteli samo v miru živeti, in jih revolucija ni zanimala kaj dosti, ali pa so slutili, da ta ne more prinesti nič dobrega, začeli organizirati v vaške straže. V samoobrambne organizacije torej, ki bi lastne vasi in življenje v njih obvarovale pred revolucionarnimi umori, izginotji, požiganjem, plenjenjem …

Hoteli so braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko živeli v miru – najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti. To je bilo okolje, iz katerega so izšli ti ljudje, preprosti Slovenci, ki so hoteli braniti svoj dom, da bi svoje življenje lahko živeli v miru – najbolj naravna reakcija, kar si jo je mogoče zamisliti. Zaradi vse večje številčnosti in moči so kmalu predstavljali novo nepremagljivo oviro komunistični totalitarni prihodnosti. To njihovo poslanstvo pa se, kot mnoga poslanstva v zgodovini, ob spletu okoliščin ni uresničilo.

Ob končnem pomikanju proti Koroški je njihovo vodstvo usodno naivno mislilo, da se bodo skupaj z zahodnimi zavezniki naprej borili proti domačemu komunizmu. Namesto tega so bili z zvijačo razoroženi in vrnjeni v milost in nemilost komunistom. Tudi ob sklicevanju zaveznikov na mednarodno pravo, ki da tako ali tako vojne ujetnike in civiliste najstrožje varuje pred vsakršnim nasiljem. In res naj bi jih. Toda zlo se seveda ne ozira na pravo in splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane “končne rešitve”. Kljub namenom, da bi se vse prikrilo, tako da prava resnica nikoli ne bi mogla priti na plan, pa je Bog hotel drugače.

Splet nesrečnih okoliščin so komunisti izkoristili za uresničitev najbolj zavržnega dela načrtovane “končne rešitve”.

Na kraju, kjer se je to godilo, danes ne naslavljamo le nas tu zbranih. Govorimo celotni Sloveniji in svetu. Tudi tistim, ki tega dela slovenske stvarnosti še ne poznajo zelo dobro. In mladim generacijam, ki jo vsaka znova na novo odkriva. Zato dovolite, da kljub vašemu poznavanju dogodkov za nekaj minut vseeno prepustimo besedo eni od osrednjih prič.

Takrat 19-letnemu fantu iz Velikega Gabra , Milanu Zajcu , ki je skupaj z ostalimi žrtvami padel v to brezno, se iz njega po petih dnevih čudežno rešil, prišel domov in se izselil v ZDA . Do smrti v svojem 89. letu starosti se v Slovenijo nikoli ni več vrnil. Priča te najbolj surove epizode slovenske “končne rešitve” o dogajanju najbolj avtentično izpove sama. Pobijanje je trajalo več dni, izpričani odsek pa se je odvijal ravno na prvo soboto v juniju, torej točno na dan kot je danes, in godilo se je prav tu pred tem breznom:

Bilo je čudovito pomladno jutro. Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju … Jasno je bilo kakor steklo, rosa se je bleščala v sončnih žarkih, vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo, da nas bodo pobili, ko smo komaj začeli živeti. Na dvorišču kočevske gimnazije so nas nakladati na kamione, da smo ležali drug na drugem kakor drva. Jaz pa sem hotel še enkrat videti svoje brate. Zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl.

Posrečilo se mi je in zagledal sem, kako so brate nalagali na kamion. Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa je bil zvezan s Križnikom Lojzetom iz Kostanjevice. Mene so bratje prav tako opazili. Z nasmehom so mi pokazali vse, kar so mi hoteli reči: da naj bom miren, ker se bomo videli na drugem svetu, kjer bo boljše … V mislih smo se objeli … Brata Jožeta nisem videl. Bil je v skupini za nami in v Kočevskem Rogu je padel v isto jamo kot jaz in moji ostali bratje – mi dopoldne, on popoldne.

Na tovornjaku, kjer sem bil jaz, smo bili vsi stari od…