Vladajoči slovenski politiki ne zmorejo ali celo nočejo zagotoviti državljanom vseh človekovih pravic, ki jim pripadajo po Splošni deklaraciji človekovih pravic (OZN, 1948) in Ustavi RS. Mimogrede: komunistična Jugoslavija je bila v krogu zgolj osmih držav, ki so se pri glasovanju o tem pomembnem dokumentu vzdržale. Ni mi znano, kdaj je, če je, Jugoslavija kot zamudnica preskočila na stran podpisnic deklaracije in tudi ne, če je Slovenija pravno-formalno naslednica sprejete ali nesprejete deklaracije. Pa kaj bi s človekovimi pravicami, zdaj so v ospredju pravice živali. Po (ne)napisanem pravilu v Državnem zboru teptajo človekove pravice in si izmišljajo pravice živali, domačih in divjih, počlovečenih in tistih v prehranski verigi.
Kastracija pujskov
Otroštvo sem preživljal na kmetih in spremljal najrazličnejša opravila, med drugim tudi kastracijo pujskov. Nisem še razumel, kaj in zakaj je »rezar« rezal, ampak zaradi delovnega utripa v menjajočih se letnih časih je bilo to nekako samoumevno. Predirno cviljenje ob kastraciji mladih pujskov in sterilizaciji mladih svinj ter ob zakolu lepo rejenih prašičev in svinj je obetalo domačo hrano v času, ko se presiti še nismo spakovali z vegeterijanstvom in veganstvom.
Danes pa od zemlje in dela človeških rok odtujeni (malo)meščani pametujejo in razkazujejo pretirano empatijo do živali, hkrati pa prezirajo in zanemarjajo ljudi okrog sebe. Še več, uzakonjajo svoj prav in grenijo življenje kmetom in farmarjem. Večina političnih odločevalcev kastracijo pujskov dojema kot brezčutno človeško ravnanje, ne ve pa, da je meso merjascev zaradi smradu neužitno. Ob vseh zakonih in predpisih, ki naj bi bili namenjeni dobremu počutju živali in roparskih davščinah pa pričakujejo poceni hrano zase, za počlovečene hišne živali in za odmetavanje. Račun se nikakor ne more iziti. Mediji so obljubljali, da se bo poslanka Meira Hot, »izvedenka« za kmetijstvo v podporo trpečim kuram dala zapreti v kletko. Še dobro, da ni načrtovala demonstracije zoper kastracijo in sterilizacijo v živo, nazorno, šokantno. Pri snovanju zakonskih sprememb v kmetijstvu preprosto ni vedela, da kmetje v slovenskih deželah že od davnih časov kastrirajo tudi teleta in žrebeta in ponekod celo peteline. Tako se »rodijo« voli, konji in kopuni. In ne nazadnje tudi »srednji« spol kastratov in evnuhov še ni izginil iz kolektivnega spomina človeštva. Ostaja pri prašičkih in kurah.
Obrezovanje dečkov
Prašički trpijo in cvilijo pri kastraciji, dečki trpijo in neutolažljivo jokajo pri obrezovanju. Drzna, za marsikoga neokusna primerjava. Pa vendar je smiselna, kajti v obeh primerih se odrasel človek z nožem loti nebogljenega bitja. Prašičke rešujemo trpljenja z zakonom po hitrem postopku, sprejetim kot v času vojne. Kaj pa dečki naših vse številčnejših muslimanskih priseljencev? Kdo in kdaj bo njim stopil v bran? Le v primeru, da pri šušmarskem obrezovanju pride do neustavljive krvavitve ali infekcije se v časopisju dan ali dva dviga prah, nato gre vse po stari utečeni navadi. Evropa, kaj šele Slovenija glede tega vprašanja ostaja v pravni zmedi. Rešitev je enostavna z uzakonjenjem pravice do financiranja stroškov obrezovanja kot medicinskega posega iz javne blagajne (ZZZS). Dokler bo Zavod lahko v vrtoglavih zneskih plačeval kontracepcijo, splave, umetne oploditve samskih žensk in lezbijk ter hormonsko terapijo in kirurške posege pri menjavi spola, bo zlahka napraskal tudi nekaj denarja za obrezovanje v državnih zdravstvenih ustanovah.
Nesmiselno se je spopadati s tradicijo, kulturnimi in verskimi vzgibi za obrezovanje in ga prepovedati ter neposlušne starše morda celo kaznovati. Varuh človekovih pravic je leta 2012 zapisal to, kar papir seveda zlahka prenese, ni pa bilo nato nikakršnega resnega odziva na vprašanje obrezovanja ne v politiki ne v splošni javnosti. Takole se mu je gostobesedno zapisalo: »Ustava staršem priznava pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske vzgoje in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena ustave). Usmerjanje glede verske vzgoje pa po našem mnenju ne vključuje tudi pravice staršev, da se zgolj zaradi verskega prepričanja odločijo za poseg v otrokovo telo. Menimo torej, da cirkumcizija (obrezovanje, op. A. T.) iz razlogov, ki niso medicinski, ni dopustna in predstavlja protipraven poseg v otrokovo telo ter s tem krši njegove pravice.«
Zgodovinska tradicija obrezovanja
Obrezovanje dečkov poznajo številna ljudstva in verstva. Pomudimo se nekoliko le pri Judih in muslimanih. Oboji se sklicujejo na Sveto pismo stare zaveze, natančneje na Abrahamovo zavezo z Bogom (glej 1 Mz 17,9-27), katere zunanji znak je obreza prednje kožice. Abraham je imel dva sinova Izmaila (s sužnjo) in nato še Izaka z ženo Saro. Izak je postal praoče Judov, Izmail pa nekaterih ljudstev na Jutrovem, ki so se mn…
Read the full article at Časnik →
Slovenia