Kaj je namen tega teksta? Poskus razložitve, da družba ni razdeljena po premici od »napredne« (leve) do »nazadnjaške« (desne) skrajnosti, temveč imamo v resnici poltrak, kjer je na eno strani »normalnost« spoštovanja tradicionalnosti in stalnega evolucijskega izboljševanja družbe (limitiranje) proti »idilični« popolnosti, ki pa je zaradi narave stvari ni nikoli možno doseči. Namreč nič ni tako dobro, da tega ne bi bilo možno izboljšati. Na drugi strani poltraka, ki pa nima konca, pa so vse oblike linearnega (revolucionarnega) poseganja v družbeno strukturo.
Ob zadnjih dogodkih (Charli Kirk, Propalestinski protesti, uboj Irine Zarucke) in odzive nanje in mnoge druge, se je potrebno vprašati, kdo so levičarji in kdo so desničarji. Bogomir Ferfila je podal zanimivo iztočnico: “Levega terorizma je mnogo več kot desnega. Zakaj? To so ti zblojeni fantje, revolucija, delavski razred, vsa sredstva so dovoljena, tudi uporaba nasilja. To je ta tipična levičarska propaganda, ki propagira to. Desnica tega ne propagira. Desnica propagira vrednote, vero, narod, levica pa propagira revolucije, nasilje, prevzem oblasti,”
Nacisti, fašisti, komunisti so vsi levičarji
Pojdimo malce v preteklost. Tako Benito Mussolini kot Adolf Hitler sta bila socialista. Socialiste so vedno šteli za levičarje. Kar je seveda logično, saj se tako fašiji, kot naciji borijo »za socialno pravično družbo« (po njihovi meri), kot se zanjo bojujejo tudi boljševiki (internacionalni socialisti) po njihovi, komunistični meri. Ker so njihovi sledilci v istem tki. »brezpravnem razredu«, so avtomatično tudi najhujši medsebojni sovražniki. Ko pride do njunega medsebojnega spopada (pred tem so s figo v žepu »čudovito« (kot bi rekel Trump) medsebojno sodelovali – pakt Ribbentrop – Molotov). Tretji protagonist (demokratične države Zahoda) ob tem izberejo po njihovem mnenju manjše zlo, kateremu pomagajo v grozljivem spopadu. To pa prinese ključno zablodo, ki svet tepe še dandanes. Stalin je takrat vse, ki niso komunisti obdolžil, da so fašisti in imperialisti. Pridevnik fašist se prime vsakega, ki ni komunist: klerofašist, imperialistični fašisti, desničarski fašistični skrajneži ipd. in jih na ta način spravi na drugi pol vrednostne lestvice. Levi so napredni, desni so nazadnjaški. To seveda še vedno velja tudi, ko se komunisti prelevijo v sodobno »napredno« voknjeno in »vse vključujočo« levico.
Nastala je butasta ideja, da je potrebno iskati sredino, ker edino ta je primerna za demokratične države. In danes vsi sebe imenujejo (levo ali desno) sredinske, vse ostale pa mečejo na skrajno stran drugega pola (skrajna levica, skrajna desnica). In ta polarizacija (oz. premična razdelitev, ki predvideva, da mora pozitivnemu polu nujno najti negativni pol, se nam je usidrala v male možgane. Nikakor ne vidimo možnosti, kako priti iz tega vsaj po mojem mnenju v resnici zelo zagatnega položaja, ki popolnoma zamegli dejansko stanje razvoja družbe skozi čas.
Kako se je človeška družba sploh oblikovala ?
Pa malce poglejmo, kako se je skozi čas razvijala človeška družbe. Ljudje smo svoj zmagoviti pohod za svoj primat na Zemlji začeli tisti trenutek, ko smo del svoje osebne svobode predali v skupnost. Skupaj smo mnogo močnejši, kot vsak posameznik. Vendar pa nas kot posameznike definirajo tako osebnostne lastnosti (genetika), kot socialne lastnosti (vrednote in verovanja – tu ne gre samo za strogo religiozni element). Se pravi, da vsak posameznik, ki je edinstven skupek tako osebnostnih kot socialnih lastnosti, na svojstven način vstopa v družbeno skupnost. Moja že precej priletna mama večkrat reče, da smo si trije njeni sinovi v mnogočem zelo različni. Pa imamo skorajda enake gene in smo bili vzgojeni v isti družini. Že tu lahko vidimo, da je ideja, da daš vse ljudi na isti imenovalec, skregana z elementarnim razumevanjem človeka kot osebnosti.
Za osnovno primerjavo vzemimo Zahodno na judovsko krščanski in grško – rimski tradiciji. Skozi izjemno zahtevne medsebojne interakcije tako vključenih posameznikov kot skupnosti, se je družba skozi čas razvijala evolucijsko. Razmerje med kolektivu predano svobodo in osebno svobodo se je skozi izjemno burne, zahtevne in pogosto travmatično dogajanje, tako za posameznike, kot celotne družbene skupnosti, postopoma nagnilo v korist zaščite svobode posameznika. Zaščita človekovih pravic se še vedno dograjuje in se bo verjetno v razmerah, ki bodo to dovoljevale, še naprej dograjevale. Zelo po domače lahko rečemo, da nič ni tako dobro, da se ne bi moglo izboljšati. Lahko rečemo, da to limitira k neki točki, ki pa je ni možno doseči, kot npr. (vsaj zaenkrat) ni možno doseči absolutne ničle (ko vse popolnoma miruje).
Neenakost je naravno stanje, egalitarnost v naravi ne obstaja
Gremo malce nazaj. Glede na to, da je vsak posameznik si išče svoj prostor v družbi iz različnih izhodišč (družbenega razreda ipd.), z različnimi talenti, različnim osebnim vložkom (pridnost ipd.), pomembni so še mnogi drugi razlogi, ki opredelijo posameznikov p…
Read the full article at Časnik →
Slovenia