Aleksa Balašević: about the new film, 'domestic' Maribor and the father of eternity

Če začneva kar pri Sloveniji, z družino namreč živite v Mariboru že od leta 1999. Zakaj ste se zaljubili v prelepo Slovenijo in odločili za selitev? Maribor in vaš rojstni Novi Sad sta gotovo dva različna planeta.

Eden glavnih razlogov, zakaj je Maribor postal naš drugi dom, je moja sestra. Tam se je namreč zdravila po hudi tragediji, zaradi katere je bila nekaj časa nepokretna in je komaj preživela. Prav tako je Maribor sprejel Đorđa – v marsičem bolj kot Novi Sad. Od takrat traja ljubezen z ravnino Pohorja in širnim mariborskim nebom.

Aleksa Balašević. FOTO: osebni arhiv Trenutno ste polno zaposleni z novim filmskim projektom Nevernik. Kaj vam pomeni, da je Slovenija med prvimi podprla vaš projekt? Kaj so vam prinesli slovenski sodelavci, česar ne bi dobili v izključno domači produkciji?

To nam pomeni ogromno. Je veter v jadra za projekt. Ko sem projekt leta 2024 predstavil Alešu Pavlinu in Marku Naberšniku , sta bila že prvi dan navdušena. Marko je nato predstavil nekaj svojih idej, s katerimi je scenarij skoraj dokončal, medtem ko se je Aleš zagnal v ta projekt z vsem srcem. Zame kot debitanta (to je moj drugi film) je velika čast deliti producentski stol z imenom, kot je Aleš Pavlin. Mislim, da sodelavci iz Slovenije prinašajo nekaj, kar je v Srbiji, Črni gori, Hrvaški in Bosni težko najti – to sta goreča želja in kakovost, ki bi morala biti predvsem evropska – ne le regionalna.

Aleksa Balašević in Aleš Pavlin FOTO: Aleksa Balašević Zakaj je prav zdaj pravi trenutek za zgodbo, kot je Nevernik? Dejali ste, da jo nemirni Balkan in svet potrebujeta. Zgodba se dogaja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vas zanima vojna z zgodovinskega vidika ali ljudje, ki so poskušali ostati ljudje med njo?

Za Nevernika je zdaj res pravi trenutek. Še posebej, ko iz leta v leto začenjamo nove vojne in delitve. Na žalost. Nevernik je nekaj, kar bo vsaj tisti večer ob premieri ljudem razložilo, da smo ljudje in da je to naša zemlja. Da nimamo druge. Da smo tu mi sami. Za zdaj. Izbral sem Bosno in Hercegovino ter vojne devetdesetih, ker mi je to najbližje. A bistvo filma se mora vsekakor nanašati na vse delitve po svetu. Sporočilo filma je enotnost in strah pred neznanim.

Ognjen Sviličić , znani scenarist in režiser iz Hrvaške, ki živi v Berlinu, je rekel: "Ko sem prvič prebral scenarij, sem menil, da je za starejše generacije." Potem, ko ga je prebral drugič, je rekel, da bo najbolj zdravilen za mlajše generacije, po tretjem pa da bo pomagal pri pisanju, da bo film za vse generacije. Pravite, da Đoleta ni več – milijoni ljudi se s tem ne strinjajo. Mislim, da ga je zdaj več kot kadarkoli prej. V tem filmu je prisoten maksimalno, če ne drugje, potem v mojih genih in energiji, ki mi jo je dal, da vztrajam ter dam vse od sebe za nekaj, kar si želim. Ta film bi moral biti eden od dveh ali treh najpomembnejših spomenikov v mojem življenju, ki bodo, upam, ostali čim dlje za menoj.

Ste si v kakšnem trenutku zaželeli, da bi bili samo Aleksa, ne sin Đorđa Balaševića?

A ne ... Že od malega sem si želel biti za vedno Đoletov sin. Ne sin Đorđa Balaševića, ampak sin Đoleta. Imeti takega očeta je največji blagoslov na svetu, ne glede na njegov priimek ali naziv ... Je poosebljenje najboljšega očeta. Kot vsak drug priimek včasih pomaga odpreti nekatera vrata, včasih zapre nekatera nora vrata ali pa ne izpolni nekih iracionalnih pričakovanj ... Mislim, da je z vsakim priimkom tako. Ljudje mislijo, da je nekaj posebnega, ampak verjemite mi, da ni ... Pomembno je, da je starš, ki nosi ta slavni priimek, najboljši starš in prijatelj v hiši.

Aleksa in oče Đorđe Balašević. FOTO: osebni arhiv Katera njegova pesem se vas danes dotakne drugače kot pred desetimi leti? In kaj bi rekli, da je največja zmota, ki jo imajo ljudje o tem, kako je videti življenje naslednika glasbene legende, kot je bil Đorđe Balašević?

Moj oče je bil za zaprtimi vrati 100 % Đorđe Balašević. Na koncertih in na ulici pa recimo 40 % ... Še enkrat pravim – najboljši. Na videz običajen, v resnici pa večen. Njegove lastnosti najraje poudarjam kot življenjska načela, ki me jih je naučil: razlikovati med vztrajnostjo in trmoglavostjo, med zvestobo in lojalnostjo. Ali sem podedoval dovolj poguma in predanosti, bo pokazal čas.

Kar zadeva pesmi, je zame pesem, ki ga pooseblja: "Noć kad sam preplivao Dunav". To je pesem, napisana v nekem njegovem jeziku in samo on jo je v celoti razumel. Pesem o človeku, ki je svoje sanje najprej uresničeval, šele nato pa jih sanjal. Ljudje se glede marsičesa motijo. Vsak Đoletov dan na tem planetu je bil poseben dan, ob koncu dneva pa je vedno rekel: "Živim tako kot vsi drugi ... nihče na svetu ne živi drugače od drugih."

Aleksa Balašević. FOTO: osebni arhiv Končno sem predal štafeto in nisem več poslednji Balašević med nami. Vse je bilo popolnoma naravno in spontano. Najbolj nas veseli, da je naša Vera, naše vesolje, dobila bratca. Mislim, da bi si njegov dedek najbolj želel, da postane to, kar si sam želi biti. Duhovit fant z rokami v žepih…