Predstojnica katedre za obramboslovje na FDV dr. Jelena Juvan upravičeno vprašuje: Obramba, kdo bo tebe ljubil? Seveda je naslov dovolj pomenljiv, da izzove razmislek o zelo perečem vprašanju obrambe države, ki je nimamo. Obrambe, namreč. Vsaj ne v zadostni meri in še manj v moči.
Poleg neustrezne oborožitve je še bolj pomembna nepripravljenost družbe za ustrezno ravnanje v primeru vojne nevarnosti. Panika, ki je izbruhnila ob napovedi omejitve dostopa do energentov, predvsem pogonskih goriv, je zadosten dokaz za to. Tajni (sic!) preizkus odpornosti države na krizno situacijo se je pokazal v najslabši luči.
Pokazalo se je, da je bil samemu sebi namen. Žal naša obrambna pripravljenost sloni predvsem na papirju oziroma neštetih resolucijah. Dolgoletno negativno ocenjevanje bojne pripravljenosti Slovenske vojske je pustilo sled, bolje reči razpoko.
Avtorici je problematika obrambe dobro znana. Pravilno ugotavlja: »Slovenija ne potrebuje iluzije velike konvencionalne armade. Potrebuje pa bistveno bolj odporen sistem: bolje pripravljeno rezervo, učinkovitejšo zaščito kritične infrastrukture, sodobne brezpilotne, protioklepne in protizračne zmogljivosti, kibernetsko odpornost, logistično vzdržljivost in sposobnost hitrega prilagajanja.«
Lepo navedeno, toda »hudič« je v dejstvu, da v državi, to je v Republiki Sloveniji, ni nikogar oziroma ni dopuščeno (!), ki bi znal in zmogel podati poleg odgovora tudi ustrezno izvedbo oziroma rešitev problema. Po izsiljeni in nedokončani profesionalizaciji Slovenske vojske, ko je ta postala »podjetje«, je »država« (politika) skrb za varnost prepustila »vsakodnevnim« političnim garnituram, ki so se tako ali drugače »izživljale« nad Slovensko vojsko kot nosilcem vojaške obrambe države.
Nespametne obljube Natu o bojnih skupinah (češ, mi lahko), preusmerjanje denarja, namenjenega za obrambo, dolgoletno negativno ocenjevanje bojne pripravljenosti Slovenske vojske, slepljenje z neštetimi resolucijami o razvoju in opremljanju Slovenske vojske, socialno kadrovanje in še in še so pripeljali do ugotovitve, da Slovenska vojska ne more braniti Slovenije (načelnik GŠSV junija 2025). Ironija je, da je NGŠ to izjavil dober mesec po ugotovitvi vrhovne poveljnice Slovenske vojske, da je Slovenska vojska zmožna (!) braniti Slovenijo.
Neproduktivno je iskati napake v preteklosti, v protijugoslovanski vojaški zakonodaji in premajhni zainteresiranosti državljanov za obrambo države. Iskati in kazati na odgovornost ministrov za obrambo ter vojaških starešin na visokih vojaških dolžnostih je prav tako nekoristno, saj »vrana vrani ne izkljuje oči«.
Žal tudi vrhovna poveljnica Slovenske vojske ne razume stanja. Z dobrim ocenjevanjem bojne pripravljenosti Slovenske vojske legitimira stanje, ki načenja verodostojnost našega članstva v Natu. Čeprav se v Natovi dikciji o dveh, treh ali petih odstotkih za obrambo prikriva dejanski namen, to je predvsem nabava oborožitvenih sistemov in tozadevne vojaške opreme, je dovolj prostora za izdatke, ki krepijo obrambne zmogljivosti.
To je predvsem civilna obramba s temeljem na NNNP in (tudi) z dobro opremljeno gasilsko službo. V gasilski službi je izjemen potencial organizacije in izurjenosti slovenskih državljanov (več kot 130.000), ki ga vojaška obramba zanemarja.
Miselnost »Nato nas bo branil« se je tako močno vsadila v glave odločevalcev o obrambi, da so pozabili, da smo Nato mi, Slovenija. Ko so nas pred sprejemom v Nato opozarjali: Nato vas ne bo branil, če se ne boste branili sami, so menili (naši politiki), da bodo zadostovale le obljube o okrepitvi obrambe in vehementne najave bojnih skupin (za kaj že?).
Pozabili so na ključni moment, na človeški dejavnik. Vojske se ne ustvari čez noč. Še manj iz nič. Hvalisanje o največjem odzivu mladih na vojaške razpise zanemarja dejstvo, da je do polne bojne usposobljenosti potrebnih kar nekaj let. Razen če je vojna, kjer pa se krajšanje časa meri z nepotrebnimi mrtvimi.
Naj (zaradi omejitve prostora) zaključim: Vojske se ne da zgraditi brez vojske!
***
Jože Konda, Brezovica. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Read the full article at Delo →