Iskanje
Na jugozahodnem delu slovenske Štajerske, med Savinjsko in Šaleško dolino, se razteza planota Dobrovlje, ki se na svojem severu približuje Kamniško-Savinjskim Alpam, na jugu pa naseljema Vransko in Tabor. Na njenem južnem robu je planina Čreta, zraven pa Braslovče in Žovneško jezero. V bližini jezera stoji majhen, a izredno star grad Žovnek, na prvi pogled prav nič drugačen kot na desetine podobnih gradov v Srednji Evropi.
In vendar je iz teh »rodovitnih tal na podeželju«, kakor »žilavi srobot« pognala dinastija, ki si je skozi generacije uspela pridobiti ogromno moči, se poročati z najvišjim evropskim plemstvom in se udeleževati tedaj najvišjih mednarodnih dogodkov. Kot je v začetku 21. stoletja – v svoji pesniški zbirki Kalejdoskop – o njih zapisal Kajetan Kovič, jim je slednjič »manjkala samo še krona«. V boju za oblast in moč pa so si Žovneški nakopali tudi močne nasprotnike. Njihov zadnji preživeli moški član Ulrik II., ki mu je že nekaj let pred smrtjo zmanjkalo živih sinov, je bil konec leta 1456 žrtev atentata v Beogradu.
Generacije v začetku
Od kod so se vzeli predniki rodbine gospodov Žovneških, danes ni mogoče z gotovostjo potrditi. Možno je, da so v naše kraje prišli iz vrst visokega bavarskega plemstva in bili morebiti stranska veja t. i. Heminega rodu. Ta je v prvi polovici 11. stoletja kratek čas vladal ogromnemu ozemlju med Koroško in Obsoteljem, nato pa žalostno propadel. Svoj grad pod Čreto so najverjetneje zgradili že prvi polovici 12. stoletja, v času, ko so bili zidani gradovi še nekaj redkega. Čeprav glede na posesti niso bili nič kaj močnejši od številnih drugih lokalnih plemičev slovenske Štajerske, so se od njih razlikovali glede na svoj pravno-formalni status. Bili so namreč »nobiles«, svobodni gospodje, in ne ministeriali kakemu izmed močnejših dinastov, ki bi jim skozi leta solil pamet in namesto njih sprejemal življenjske odločitve.
Svoj grad pod Čreto so najverjetneje zgradili že prvi polovici 12. stoletja, v času, ko so bili zidani gradovi še nekaj redkega.
Ob mislih na Žovneške ima človek morda v mislih uspehe njihovih potomcev iz 14. in 15. stoletja. V času pred tem temu ni bilo tako. Žovneški v 12. in 13. stoletju niso posegali v visoko politiko vzhodnoalpskega prostora. Za kaj takega niti niso imeli moči. Posedovali so sicer nekaj posesti in gradov, v širšem regionalnem smislu pa niso igrali pomembnejše vloge. Nekateri izmed njih so se med drugim udeleževali viteških turnirjev in celo pisali ljubezenske pesmi. V t. i. Codexu Manesse – največji zbirki nemške srednjeveške poezije – tako najdemo tudi avtorja, označenega kot Žovneški oz. »von Suonegge«. Danes ne vemo več, kateri član rodbine se je skrival za tem imenom, morda pa je šlo za Konrada I. ali pa njegovega istoimenskega sina (oba živeča v sredini 13. stoletja). Omenjeni Žovneški je bil minezenger, torej lirični pesnik oz. nekaj takega, kar bi njegovi sodobniki na jugu Francije imenovali troubadour , na severu pa trouvère . Za njim so se ohranile tri pesmi. Zvest svojemu pesniškemu žanru je v njih objokoval svojo nesrečo v ljubezni, opisoval krepost svoje oboževane dame in si želel poljubiti njene ustnice.
Najmočnejša dinastija prve polovice 13. stoletja so bili v vzhodnoalpskem prostoru Babenberžani, ki so tedaj nosili naslova avstrijskih in štajerskih vojvod, prav tako pa vladali velikim delom Kranjske. Ko so leta 1246 v moški liniji izumrli, se je za njihova nekdanja ozemlja in naslove začel boj več srednjeevropskih dinastov. S presledki je trajal vse do leta 1282, njegovi končni zmagovalci pa so bili Habsburžani. Tedanji habsburški patriarh Rudolf I. je bil leta 1273 izvoljen za nemškega kralja in je zatem uspel iz Avstrije in Štajerske izriniti češkega kralja Otokarja II., ki je ti dve deželi v rokah držal pred tem. Odločilna bitka med Rudolfom in Otokarjem se je zgodila poleti 1278 pri Dürnkrutu (severovzhodno od Dunaja). Otokar je izgubil tako bitko kot življenje. Rudolf je Avstrijo, Štajersko in Kranjsko konec leta 1282 podelil svojima sinovoma. Medtem ko so se Žovneški v času velike večine bojev za t. i. babenberško dediščino držali ob strani, so na koncu stopili na Rudolfovo stran. Leopold III. Žovneški je bil pri Dürnkrutu celo med Rudolfovimi vojaki, kar pa očitno prav tako ni bistveno izboljšalo njegovega položaja.
Minizenger Žovneški. Grb, ki je upodobljen zgoraj levo, je izmišljen.
Prvi veliki koraki navzgor
V letih na prelomu med 13. in 14. stoletjem so bile karte v političnem prostoru Vzhodnih Alp že temeljito premešane. Leopoldov nečak Ulrik II. je dokončno uvidel, da brez močnega političnega pokrovitelja ne gre več. Habsburžanom je predal svoja alodialna posestva v Savinjski dolini ter se odločno postavil na njihovo stran. S tem je začrtal politične smernice svoje rodbine za vsaj nekaj desetletji. Tudi uspehi drugih članov rodbine so kmalu sledili. Ulrikov sin Friderik je bil prvi član rodbine s naslovom grofa. Vanj ga je leta 1341 povzdignil tedanji cesar Ludvik Bavarski (31 le…
Read the full article at Družina →
Slovenia