Volitve so za nami, naj živijo nove volitve! Sestavila se je nova vlada. Znebili smo se levih ekstremistov, ki so zavladali s pomočjo neznanstvenega sodelovanja s smrtonosnim korona virusom. In kljub temu, da vlada deluje trdno in da lahko računamo na to, da poslanci nočejo izgubiti svojega mandata in da bodo nove volitve šele leta 2030, bodo te volitve prišle kot bi mignil.
Kot sem pisal v prvem prispevku za Domovino, se bo v štirih letih demografska struktura Slovenije dodobra spremenila. Zamenjalo se bo kakih 7 % prebivalstva. Otroci, ki so danes stari 14 let, bodo leta 2030 imeli volilno pravico. Mnogi stari partijci, ki so danes v starosti osemdeset let, naslednjih volitev leta 2030 ne bodo dočakali.
Nekatere monopole, ki so očitni servisi ekstremno leve politike, bo ta vlada lahko hitro razgradila. Ampak namen tega prispevka ni pregled očitnosti, ki jih ta vlada lahko naredi zato, da si desni pol lahko zagotovi bolj pravično politično tekmo leta 2030. Namen tega prispevka je pogledati razlike med Švico in Slovenijo in razumeti skrite elemente, ki jih ekonomsko liberalne stranke lahko spremenijo zato, da družbeno krajino premaknejo sebi v prid na način, da je za ekstremne levičarje praktično nemogoče doseči ponovno zmago.
Namen tega prispevka je pogledati razlike med Švico in Slovenijo in razumeti skrite elemente, ki jih ekonomsko liberalne stranke lahko spremenijo zato, da družbeno krajino premaknejo sebi v prid na način, da je za ekstremne levičarje praktično nemogoče doseči ponovno zmago.
Kako ohraniti demokratičnost družbe?
Mislim, da je nesmiselno poudarjati, kako je pri vojaških spopadih izbira bojišča eden od najpomembnejših elementov za dosego zmage. In čeprav politika ni pobijanje sočloveka, vseeno v njej veljajo enake zakonitosti, ko za vse oborožene konflikte.
Eden od teh je, da ima branilec prednost pred napadalcem in če je obramba primerno organizirana in primerno predhodno pripravi bojišče, napadalec skorajda nima možnosti za zmago. Ampak kako naj bi predpriprava tega terena v smislu političnega bojišča sploh izgledala?
Kaj lahko ta vlada zraven očitnosti, kot so (1) prevzem RTV-ja, (2) ministrstva za kulturo in (3) šolstva, sploh naredi? In kako naj to naredi na način, da se hkrati ohrani demokratičnost družbe? Tukaj ne bom govoril o uporabi proti-demokratičnih, prepovedanih metod za ohranjanje oblasti. Govoril bom o uporabi metod, ki povečujejo ne samo demokratičnost družbe, ampak avtonomijo posameznika od oblasti. In ravno pregled razlik med Švico in Slovenijo bo razril, da obstaja pravzaprav mnogo več bolj učinkovitih metod, kot pa so te tri očitne, ki sem jih tukaj naštel.
Nekih temeljnih razlik v globalni urejenosti med Švico in Slovenijo pravzaprav ni.
Nekih temeljnih razlik v globalni urejenosti med Švico in Slovenijo pravzaprav ni. Kaj s tem mislim? Tako Švica kot Slovenija sledita moderni ureditvi države, ki so si jo zamislili francoski, angleški in ameriški očetje modernega zahoda. Razdelitev oblasti na tri veje oblast zakonodajno, izvršno in sodno in volitve vsaj izvrševalca (predsednika) in zakonodajalcev (poslancev). Enakost pred zakoni ali z lepo slovensko besedo enakopravnost, kjer naj bi zakoni bili pravzaprav vrhunski akti, ki so jim podrejeni vsi prebivalci države, vključno s predsednikom, poslanci in sodniki.
Seveda pa je implementacija te ureditve raztegljiva kot žvečilni gumi in je odvisna od nacionalnega karakterja. Švicarji so ekstremno neodvisni ljudje, ki ne prenašajo biti odvisni od dobre volje oblasti. Slovenci na drugi strani so manj odrasli in zato bolj pripravljeni na odvisnost od vsakokratnega oblastnika. Zato ni čudno, da menjava oblastnika pri Slovencih sproža psihološke krize in napol revolucionarna stanja.
Ti dve lastnosti poganjata različno vedenje Švicarjev in Slovencev in tudi odločilno vplivata na izide volitev, saj določata to, kdo je napadalec in kdo je branilec, in branilec v veliki večini primerov tudi zmaga. V Švici so tako branilci ekonomsko liberalni ljudje, medtem ko so branilci v Sloveniji socialisti. Ta razlika med tem, kdo je branilec in kdo napadalec, pa se ne vidi samo na volitvah.
Ta razlika je najbolj vidna v vsakdanjem življenju, vsakdanjih, gostilniških debatah in pogovorih ljudi. Kdor pozorno spremlja vsakodnevne slovenske pogovore, lahko opazi, da smo ekonomski liberalci tisti, ki naj bi ljudi prepričali, da je vredno opustiti centralno planski socialistični model ekonomije. In tisti, ki jim nič ni treba narediti, ampak samo zadrževati status quo, so socialisti. Ta logika je v Švici povsem obratna.
V Švicarski družbi nenehno gledam zafrustriranost levičarjev, ki tarnajo nad trdoglavostjo in konservativnostjo Švicarjev. In to se odraža v vsakodnevnem življenju in načinu govora. Vidi se, kdo ne rabi svoje pozicije razlagati in pojasnjevati, ker ta pozicija vlada in kdor jo mora, ker njegova pozicija ni status quo, ampak si želi premakniti ravnovesje v družbi.
Ključne razlike med Slovenijo in Švico
In tukaj pridemo torej…
Read the full article at Domovina →
Slovenia