At the end of the academic year: "I learned to trust that I can't control everything".

Duhovno

Škofija Novo mesto ob celjski in murskosoboški letos praznuje 20-letnico

12. junij 2026 ob 17.08

•

Novo Mesto - MMC RTV SLO, Radio Ars

Jasmina Bauman, Program Ars

"Tudi če nismo verni, je pomembno, da gojimo dobre misli in se povezujemo med seboj. Vsak človek nosi v sebi duhovno razsežnost in jo tudi na svoj način zaznava," je prepričan novomeški škof Andrej Saje, ki je bil gost v oddaji Sledi večnosti.

Andrej Saje. Foto: Jasmina Bauman

Nova škofija je bila ustanovljena z namenom, da bi učinkoviteje skrbela za duhovne potrebe vernikov. "Največje potrebe so povezane s prinašanjem evangelija, torej s tem, da smo blizu ljudem. V obdobju, v katerem živimo, se srečujemo s številnimi stiskami: z vprašanjem miru, osebnimi težavami ljudi, pomanjkanjem medosebnih odnosov, nenehnim hitenjem, telefoni in umetno inteligenco. Vse to nas na neki način osiromaši tudi na človeški ravni, zlasti na področju odnosov, družinskega življenja, topline in osebnih srečanj. Na drugi strani vemo, da evangelij prinaša veselo novico o odrešenju in da je to še vedno zelo aktualno sporočilo. Izziv pa je, kako ga približati sodobnemu človeku, da ga bo razumel kot nekaj, kar lahko obogati in izboljša njegovo življenje."

Oglas

Temeljno poslanstvo škofije, škofa, duhovnikov in Cerkve na splošno je evangelizacija, se pravi prinašanje evangelija ljudem tega časa; razlaga, kateheza.

Opaža, da je potrebna tudi razlaga verskih vsebin. "Sam večkrat povem tudi v cerkvi, ko se pripravljamo na različna srečanja, npr. na birmo, ter se srečujemo z različnimi skupinami v župniji, člani župnijskega sveta in drugimi sodelavci: vsebina naše vere je povzeta v veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljah pri sveti maši ali v nekoliko krajši obliki pri rožnem vencu. To je nekakšen koncentrat, gre za povzetek bistvenega. Če veroizpoved zmolimo počasi in zbrano, se lahko vprašamo, kaj pravzaprav verujemo. Kaj za našo duhovno pot pomeni, da je Jezus vstal od mrtvih, da je umrl za nas? Težava je v tem, da to sicer načelno verujemo, vprašanje pa je, kako to prenesti v vsakdanje življenje. Vpliv sodobnega sveta in številni zunanji dražljaji so tako močni, da pogosto preglasijo vse drugo. To je podobno kot v prostoru z močnim hrupom, ko glasba preglasi pogovor in se ljudje ne morejo normalno sporazumevati. Hrup tega sveta je zelo močan, zato je pomembno, da se včasih od njega tudi nekoliko odmaknemo ter zavestno iščemo prostore tišine in zbranosti. Le tako lahko ozavestimo, kje pravzaprav smo. Podobno deluje navigacijska naprava, ko se človek izgubi: najprej določi, kje si, nato pa te usmerja od tam, kjer dejansko si, ne od tam, kjer bi želel biti. Včasih je težko sprejeti, kje v resnici si. Rad bi bil nekje drugje, rad bi uspel, bil priljubljen ali dosegel določene rezultate. Ko pa se iskreno zazrem vase, si lahko rečem: sem ubog človek, trudim se, pa mi ne gre vedno najbolje. Toda Jezus prihaja k nam prav tja, kjer smo. To je temeljno izhodišče. Od tam, kjer smo, nam želi pomagati, da bi šli naprej. Želi nas opogumiti in nam podariti svojo pomoč – temu pravimo milost, Božja bližina, ljubezen in notranja moč. Po njih lahko prepoznamo, kaj je treba storiti, in potem tudi vztrajamo na tej poti."

V soboto, 11. aprila, je bilo slovesno praznovanje ob 20-letnici novomeške škofije. Slovesno somaševanje škofov in duhovnikov je ob navzočnosti papeškega nuncija v Sloveniji, msgr. Luigija Biance, vodil predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje v novomeški stolni cerkvi sv. Nikolaja. Foto: Robert Kokol, Foto Asja

Praznovanje je tudi priložnost za hvaležnost. Škof Saje je v novomeški škofiji 5 let in ga navdihuje povezanost med duhovniki, se zelo pogosto srečujejo, tudi sam veliko obiskuje župnije in vidi, da so številne zelo žive. "V naši škofiji imamo velik kontrast med posameznimi župnijami. Nekatere so zelo močne z gledišča pastoralnih dejavnosti in pastoralnega življenja. Blizu avtoceste se ljudje priseljujejo, veliko je mladih družin in otrok. Drugače je v bolj oddaljenih krajih, na primer ob Kolpi, v Beli krajini, Osilnici ali Banjaloki: ko sem tam pred nekaj leti opravil prvi pastoralni obisk v enem izmed teh krajev, je bilo pri maši dvanajst ljudi. Previdno sem vprašal: "Aha, dvanajst ljudi vas pride k sveti maši?", mi je neki gospod odgovoril: "Gospod škof, danes nas je še enkrat več kot po navadi, ker ste prišli na uradni obisk. Malo smo se potrudili in prišli tudi tisti, ki smo nekoč živeli tukaj, zdaj pa živimo v Ljubljani, Kočevju in drugod." Imeli smo lepo srečanje in prijeten pogovor. Rekel sem jim: "Čeprav vas je razmeroma malo, ste živa in lepa skupnost. Spodbujam vas, da se še naprej zbirate." Čeprav tam ni svete maše vsako nedeljo, saj so tri župnije povezane v eno pastoralno enoto, so ljudje vedno veseli. Obnovili so tudi cerkev, da imajo primeren duhovni prostor za srečevanje. Na drugi strani pa imamo župnije, kot so Trebnje, Mirna Peč, iz katere prihajam tudi sam, Šentjernej in druge župnije, v katerih so svete maše zelo dobro obisk…