'I Might Not Survive Alone': Women Who Resisted Poverty

Ko je Amiatu Yusuf s svojima skoraj enoletnima dvojčicama prišla na rutinski pregled, so zdravniki deklici pregledali, stehtali in poslušali dihanje. Hamida je bila zdrava. Sauda pa je bila za svojo starost veliko premajhna in presuha.

Tudi Amiatu je bila izčrpana. Bila je mati petih otrok, samohranilka, brez dovolj denarja, hrane in podpore. Jedla je enkrat na dan, najpogosteje le skledo gostega koruznega močnika. Mleka za obe dojenčici ni imela dovolj. Za meso, zelenjavo ali sadje ni bilo denarja. Še bolj usodno pa je bilo, da ni imela znanja, kaj otrok v najzgodnejšem obdobju zares potrebuje.

"Brez skupine bi morda izgubila Saudo. Morda tudi sama ne bi preživela," danes pravi 36-letna Amiatu.

Zdravniki so ji takrat dali Chiponde, hranilno pasto na osnovi arašidovega masla, ki jo v Malaviju uporabljajo za pomoč podhranjenim otrokom. A dali so ji še nekaj pomembnejšega: nasvet, naj se v domači vasi Chindamba pridruži skupini staršev.

Danes, dve leti pozneje, Amiatu sedi v senci velikih mangovih dreves na peščenem vaškem trgu. Okoli nje se med ognji in lonci premikajo ženske v pisanih krilih. Nekatere kuhajo rdeči fižol, druge špinačo, tretje pripravljajo bučni pire, riž, piščanca, krompirjeve kaše in čaj iz moringinih listov.

To ni le skupno kosilo. To je zdravstvena preventiva, šola prehrane, sistem preživetja, ki so ga ženske ustvarile same, poroča focus.de.

Ženske so v Malaviju prevzele pobudo, katere cilj je izkoreniniti lakoto. v eni najrevnejših držav na svetu. FOTO: Shutterstock V Malaviju je tradicionalna jed nsima skoraj sinonim za obrok. Gre za gost močnik iz koruzne moke, vode in soli. Za milijone ljudi pomeni osnovo prehrane. Nasiti, vendar telesu ne ponudi dovolj beljakovin, vitaminov, mineralov in drugih ključnih hranil.

To je jed, ob kateri ljudje pogosto rečejo: če nisi jedel nsime, nisi jedel. Toda prav tu se skriva problem. Otrok je lahko sit, pa je še vedno podhranjen. To je tako imenovana skrita lakota – kronično pomanjkanje vitaminov, železa, joda, cinka in drugih hranil, ki v prvih letih življenja lahko povzroči posledice, ki jih pozneje ni več mogoče povsem odpraviti.

Najbolj kritičnih je prvih tisoč dni otrokovega življenja, od spočetja do drugega rojstnega dne. V tem času se razvijajo možgani, imunski sistem, kosti, organi in osnovne telesne funkcije. Če otrok v tem obdobju nima dovolj hranil, se lahko posledice pokažejo kot zaostanek v rasti, slabši kognitivni razvoj, večja dovzetnost za bolezni, slabša koncentracija in večje tveganje za smrt ob okužbah, ki bi jih zdrav otrok lažje prebolel.

V Malaviju je bil problem dolgo izjemno hud. Na začetku tisočletja je bila približno polovica otrok, mlajših od pet let, kronično podhranjenih oziroma zaostalih v rasti. Danes je ta delež nižji, a še vedno visok: okoli tretjina otrok se še vedno sooča s posledicami kronične podhranjenosti.

Amiatu danes ni več le mati, ki je nekoč iskala pomoč. Postala je ena od tistih žensk, ki pomoč prenašajo naprej. V svoji skupini jo druge matere poznajo kot vodjo, kot "super mamo".

Drugim ženskam razlaga, zakaj je pomembno, da se dojenčke prvih šest mesecev izključno doji. Uči jih, katere vrste zelenjave in sadja lahko otrokom pomagajo dobiti hranila, ki jih ne dobijo iz same koruzne kaše. Pojasnjuje jim, kako pripraviti krompirjevo kašo za malčke, kako vključiti fižol, buče, zelenolistno zelenjavo in druga lokalna živila.

Na zadnjih srečanjih so govorile tudi o higieni. Kajti prehrana sama po sebi ni dovolj, če otroci zaradi onesnažene vode, slabih sanitarij in okužb nenehno zbolevajo za drisko. Takrat telo hranil ne more izkoristiti.

"Mnoge družine prej niso imele niti lastnega stranišča. Danes ženske vedo, kako pomembno je to za preprečevanje bolezni," pripoveduje Amiatu.

Ženske zaupajo Amiatu, ker je ena izmed njih. Govori iz lastne izkušnje. Ve, kako je, ko ni dovolj hrane. Ve, kako je, ko otrok hira pred tvojimi očmi. In ve, da se lahko znanje, če pride pravočasno, spremeni v preživetje.

Malavi že desetletja sodi med najrevnejše države na svetu. Približno 70 odstotkov prebivalcev živi pod mednarodno mejo skrajne revščine, z manj kot 2,15 dolarja na dan. Država je močno odvisna od drobnega kmetijstva, saj si skoraj 80 odstotkov prebivalcev kruh služi z obdelovanjem majhnih zemljišč, na katerih prevladuje pridelava koruze. Toda podnebne spremembe, vse pogostejše suše in poplave, hitra rast prebivalstva ter gospodarska nestabilnost iz leta v leto poglabljajo stisko milijonov družin.

Dodatno ranljivost povzroča tudi velika odvisnost države od izvoza tobaka, ki ostaja eden ključnih virov prihodkov, čeprav povpraševanje na svetovnih trgih upada. Posledice se kažejo tudi v prehranski negotovosti. V obdobjih slabih letin je od humanitarne pomoči odvisnih več kot 20 odstotkov prebivalcev.

Revščina ne vpliva le na količino hrane, temveč tudi na izobraževanje in razvoj. Približno tretjina odraslih prebivalcev je nepismenih, neenakost pa ostaja velika. Najbogatejših 20 odstotkov prebivalcev nadzoruje skoraj p…