Avtor: | 19. junija, 2026
Pred dnevi je vlada Janeza Janše razveljavila več ukrepov prejšnje vlade Roberta Goloba , sprejetih zoper Izrael . S tem je slovensko politiko do bližnjevzhodnega konflikta postavila na nekoliko bolj uravnotežena in realistično zasnovana izhodišča ter jo približala prevladujočim stališčem večine evropskih držav. Stranke Svoboda , SD in Levica , ki so zadnja leta oblikovale slovensko politiko do tega vprašanja, so reagirale z ostrimi očitki o moralnem bankrotu nove vlade, odmiku od načel mednarodnega prava ter postavljanju Slovenije na napačno stran zgodovine.
Takšni odzivi niso presenetljivi. Že v času prejšnje vlade smo poslušali poudarjeno samohvalo, da Slovenija pri vprašanju Bližnjega vzhoda rešuje moralni in vrednostni obraz Evrope ter da kot ena redkih držav Evropske unije vodi dosledno politiko spoštovanja mednarodnega prava in človekovih pravic.
Toda natančnejši pogled odpira legitimno vprašanje: ali je bila takšna politika res izraz doslednega vrednotnega ravnanja ali pa predvsem rezultat premišljenega notranjepolitičnega kalkuliranja in zbiranja političnega kapitala pri domači javnosti pred bližajočimi parlamentarnimi volitvami?
Majhne države, kot je Slovenija, imajo seveda poseben interes za dosledno spoštovanje mednarodnega prava in učinkovit multilateralizem. V mednarodnem sistemu, kjer prevladuje moč velikih akterjev, lahko pravila predstavljajo njihovo temeljno zaščito. Toda doslednost pomeni univerzalnost kriterijev. In prav tu se je pokazala največja slabost politike prejšnje vlade.
V ospredju slovenskega odziva so bila skoraj izključno dejanja izraelske vojske v Gazi . Mnogo manj pozornosti je bilo namenjene vojnim zločinom in zločinom proti človeštvu, ki jih izvajata Hamas in Palestinski islamski džihad . Upravičeno se je opozarjalo na položaj Palestincev na Zahodnem bregu in nasilje izraelskih naseljencev, precej manj pa na pravico izraelskih civilistov do varnosti po terorističnem napadu 7. oktobra 2023 ter dolgotrajnem raketiranju s strani Hezbollaha .
Selektivnost se je pokazala tudi širše. Ob brutalnem zatiranju protestov v Iranu , kjer režim redno pobija lastne državljane, je Slovenija izražala predvsem “resno zaskrbljenost”. Pri Izraelu pa je posegla celo po politično skrajni gesti razglasitve izraelskega predsednika vlade za nezaželeno osebo. Takšnega ukrepa ni bil deležen noben palestinski akter, čeprav so številni neposredno odgovorni za množične poboje civilistov.
Podobno nedoslednost opazimo pri primerjavi z vojno v Ukrajini . Za Benjamina Netanyahuja in Vladimirja Putina je Mednarodno kazensko sodišče izdalo primerljive priporne naloge, vendar slovenska politična retorika do obeh primerov nikakor ni bila primerljiva. Prav tako smo poslušali veliko govorjenja o domnevnem genocidu v Gazi, medtem ko so genocidni primeri v Sudanu ali preganjanje Rohingov v Myanmaru ostajali skoraj popolnoma zunaj politične pozornosti.
Enako selektivna je bila politika pri vprašanju pravice narodov do samoodločbe. Slovenija je odločno zagovarjala priznanje palestinske države, ni pa bilo slišati podobne občutljivosti do vprašanja Zahodne Sahare oziroma pravice Saharavijcev do lastne državnosti. Pri tem velja omeniti, da je Španija , pod vodstvom socialista Sancheza , ena ključnih evropskih partneric tedanje slovenske vlade, glede tega vprašanja zavzela izrazito drugačno stališče.
Posebej zanimiva je zgodba formalnega priznanja Palestine. Na prvi pogled se je zdelo, da gre za moralno gesto podpore mirovnemu procesu. Toda odločitev je bila sprejeta brez jasne strategije, brez pogojevanja in brez širšega razmisleka o političnih posledicah. Takšno priznanje je Hamas razumel kot legitimacijo svojega boja, izraelska vlada pa kot dodatno potrditev prepričanja, da mednarodna skupnost ne razume varnostnih dilem Izraela.
Posledično ta poteza ni prispevala k umirjanju konflikta, temveč je — skupaj s podobnimi simbolnimi dejanji drugih držav — utrdila pozicije obeh strani.
Paradoksalno je celo zmanjšala podporo rešitvi dveh držav med tistim delom izraelske javnosti, ki je bil pred oktobrom 2023 tej možnosti še naklonjen.
Ob vsem tem se zastavlja širše vprašanje o sami naravi diplomacije majhne države. Ta ima omejene zmogljivosti in si ne more privoščiti zunanjepolitičnega aktivizma, ki ni skrbno povezan z njenimi temeljnimi interesi. Diplomacija mora vedno iskati ravnotežje med zagovarjanjem univerzalnih vrednot in zaščito lastnega mednarodnega položaja, odnosov s partnerji ter sposobnostjo ohranjanja verodostojnosti.
Prav slednje je bilo v zadnjih letih pogosto problematično. Slovenija je z izrazito enostransko retoriko izgubila možnost, da bi kot nestalna članica Varnostnega sveta igrala kakršnokoli relevantno posredniško ali povezovalno vlogo. Namesto tihe diplomacije je prevladovala politika javnega moraliziranja.
To seveda nikakor ne pomeni zagovarjanja pogosto problematičnih in včasih povsem nesprejemljivih ravnanj izraelskih oblasti. Tudi izraelska politika pod se…
Read the full article at +Portal (Portal Plus) →
Slovenia