John Smith: I'm fascinated by the ambiguity of the fact that none of us see the world exactly the same.

Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov, ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Foto: Asiana Jurca Avci

John Smith spada med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice , Lis Rhodes in Michael Snow , ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom.

Oglas

Natančni premisleki o zaznavi in jeziku Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov, ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa spadajo tudi Črni stolp , videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith , v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet.

Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano.

John Smith, režiser britanske filmske avantgarde: "Kar skušam ustvariti, je delo, v katerem sem na isti ravni kot gledalec."

Začniva pri filmu Dekle, ki žveči čigumi , enem vaših najbolj znanih del. Film ste leta 1976 posneli na ulici v Hackneyju v vzhodnem Londonu. Na videz gre za preprost posnetek vsakdanjega dogajanja, vendar ga spremlja pripovedni glas, ki trdi, da nadzoruje vse, kar vidimo v kadru. Gledalec sprva verjame, da opazuje nekakšno demonstracijo režiserske moči, nato pa se začne ta iluzija postopoma razkrajati. Kaj vas je takrat zanimalo pri tem razmerju med podobo, pripovedjo in avtoriteto glasu?

O tem filmu z veseljem govorim. Še vedno ga pogosto prikazujem, saj je bil za moj ustvarjalni razvoj izjemno pomemben. Ob njem sem spoznal stvari, ki so pozneje zaznamovale vse moje nadaljnje delo.

O njem bi lahko povedal marsikaj, a mislim, da je bilo najpomembnejše odkritje to, kako močno jezik vpliva na način, kako gledamo podobe. Film – če ga na kratko opišem – sem posnel na ulici v Hackneyju v vzhodnem Londonu, kjer sem takrat živel. Posnel sem dogajanje na ulici v dolžini enega koluta 16-milimetrskega filma, torej enajst minut. Nato sem napisal scenarij in ustvaril film, ki sprva deluje, kot da režiram vse dogajanje v kadru.

John Smith, Dekle, ki žveči čigumi, 1976. Foto: Promocijsko gradivo

Toda precej hitro razkrijem, da ni tako. Na ulici je bila na primer ura, in jaz ukažem kazalcema, naj se premakneta – enkrat za eno uro, drugič za dvanajst. Gledalcev torej namenoma ne želim zavesti, da bi verjeli, da vse, kar vidijo, poteka pod mojim nadzorom. Ko govorim o odkritju med nastajanjem filma, mislim predvsem na naslednje: spoznal sem, da je moč jezika tako velika, da mu vsaj deloma verjamemo, tudi kadar vemo, da nas pripovedovalec zavaja in da opisuje nekaj, kar očitno ni res. Ne moremo si pomagati – predstavljamo si tisto, kar nam je povedano.

To se mi je zdelo izjemno zanimivo. Film je sicer precej humoren, vendar odpira zelo resno vprašanje. Vedno sem ga razumel v povezavi z dokumentarnim filmom in dokumentarno fotografijo. Podobe so namreč neverjetno dvoumne. Pripovedni glas v dokumentarcu nam pove, kaj naj bi podoba pomenila, in tega skoraj ni mogoče ločiti od tistega, kar v resnici vidimo. To, kar nam povedo o neki podobi, je pogosto zelo subjektivno – včasih celo v nasprotju s tem, kar se je v resnici zgodilo. Spomnim se fotografije oboževalk na koncertu Beatlov v šestdesetih letih. Mlada dekleta kričijo in videti je, kot da jih nekdo ubija. Kričijo lahko od groze ali od ekstaze. To je sicer skrajen primer, vendar natanko o tem govorim.

Ob tem filmu pogosto omenjate tudi pomen naključja. Številni ključni elementi niso bili načrtovani, temveč so nastali iz okoliščin snemanja in celo iz napak. Kakšno vlogo ima naključje v vašem ustvarjalnem procesu in kaj vam omogoča, česar načrtovanje ne more?

Didaktičnosti se skušam izogibati ves čas. Verjamem v enakopravnost ljudi in ne želim ustvarjati del, ki bi namigovala, da sem zaradi svojega poklica kakor koli poseben. Dolga leta mi ni bilo všeč niti to, da so me imenovali umetnik, ker ta beseda predpostavlja določeno hierarhijo – kot da so umetniki nekakšna višja bitja.

Naključje je bilo ključno. To je bilo še eno spoznanje ob tem filmu. Včasih gre kaj narobe, in prav to je lahko enako dragoceno kot skrbno načrtovan rezultat.

Nisem vedel, kaj se…