Kruta dejanja zaznamujejo tako žrtve in njihove svojce kot tudi rablje in njihove potomce, je na slovesnosti ob breznu Zalesnika poudarila govornica Nadja Ušaj Pregeljc. Kot je prepričana, se je zato treba dotakniti ran, da bi mladi lahko rastli v družbi, ki se očiščuje v resnici, in zaživeli v pravičnosti in medsebojnem zaupanju.
Ljudstvo brez upanja
Drugič zapored so se svojci in drugi udeleženci zbrali na spominski slovesnosti s sveto mašo pri breznu Zalesnika. Gre za naravno kraško brezno, globoko več kot 130 metrov, v katerega so takratne jugoslovanske komunistične oblasti maja 1945 odvrgle okrog sto umorjenih Goričanov, med njimi tako civiliste kot vojake.
Prireditve so se udeležili ljudje od blizu in daleč; z obeh strani meje in iz ostalih delov Slovenije. Med gosti sta bila Matija Ogrin iz Nove Slovenske zaveze ter državna sekretarka v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch.
Slovesnosti pri breznu Zalesnika so se udeležili ljudje od blizu in daleč. Vir: Nadja Ušaj Pregeljc
Slovesnost so začeli s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval novogoriški dekan Milan Pregelj, sledila je pietetna slovesnost s kulturnim programom in nagovorom Nadje Ušaj Pregeljc. Ta je spomnila na svetopisemski zapis o tem, kako Bog preroku Ezekijelu pokaže dolino, polno suhih kosti. »Te kosti predstavljajo ljudstvo v izgnanstvu, brez upanja in duhovno mrtvo,« je pojasnila Nadja Ušaj Pregeljc, sicer magistra religiologije in etike.
Kot je dejala, suhe kosti po krščanski in judovski razlagi lahko pomenijo izgubo vere, obup in brezup, narod brez življenjske moči, stanje po velikem trpljenju in porazu. »Nekaj, kar je nepovratno izgubljeno,« je ponazorila.
Srhljiva izkušnja 17-letnice
Po besedah sogovornice so jo prav te besede spomnile na pripoved domačinke, ki se je takrat kot 17-letna mladenka v družbi prijateljev spustila v jamo Zalesnika. Zanjo je bila to pustolovščina, ki pa se je končala na okoli 100 metrih globine, ko je ob smeteh in kamenju začela opažati vedno več človeških kosti, tudi lobanj.
Svojo srhljivo izkušnjo je pozneje zaupala mami, a se odtlej breznu ni več približala. Kot pričuje, pa ji ob spominu na ta dogodek prihajajo pred oči življenjske poti zločincev. »Večina jih je psihično zbolela in tragično končala,« je povedala Nadja Ušaj Pregeljc.
Križ ob breznu Zalesnika. Foto: Nadja Ušaj Pregeljc.
Vprašala se je, kako lahko človek stori takšno zlo sočloveku in kje sta bili v teh kritičnih trenutkih človeško srce in razum. »Ob takšnih grozodejstvih obnemijo vse religiološke in etične teorije o človekovi bogopodobnosti, po kateri smo vsi bratje in sestre,« je opomnila govornica.
Kruta dejanja zaznamujejo tako žrtve kot rablje
Vojne in povojne razmere so v srca ljudi po njenih besedah zasejale sovraštvo in maščevanje, brezobzirno preganjanje drugače mislečih. Mnogi so si samovoljno, mimo Božje in človeške postave, pridržali pravico, da ubijajo brez sodbe in si prilastijo, kar ni njihovo. Brezno Zalesnika in še mnoga druga so bila dolgo zamolčana, dobro zastražena in okoliški prebivalci ustrahovani, da si niso drznili približati se jamam, ne govoriti o žrtvah ali rabljih.
Pogosto slišimo fraze, da je treba gledati naprej in ne premetavati kosti, saj da imajo mladi danes drugačne skrbi. Toda takšne do žrtev žaljive fraze tlakujejo pot ponavljanju zla v novih družbenih oblikah. Raziskovanja potrjujejo, da kruta dejanja zaznamujejo tako žrtve in svojce kot tudi rablje in njihove potomce.
Slovesnost pri breznu Zalesnika. Vir: Nadja Ušaj Pregeljc
Kot je prepričana govornica, se je treba zato »dotakniti ran«. Nujno je, da mladi rastejo v družbi, ki se očiščuje v resnici, da bodo zaživeli v pravičnosti in medsebojnem zaupanju, očiščeni strahu in bremen preteklosti, je dejala. Ob tem je spomnila na besede pred 80 leti umorjenega duhovnika Filipa Terčelja, ki je v pesmi »Da bi ti videla« napovedal strahote bratomorne vojne. Prav tako je opomnila na misli pokojnega duhovnika Bogdana Vidmarja, da h kulturi spada tudi odnos do pomorjenih v jamah nad Novo Gorico.
Vrnimo ime žrtvam in jih pokopljimo
Današnje spominsko dejanje naj bo zato katarza za povojne dogodke na Goriškem in širšem slovenskem prostoru. »Vrnimo dostojno ime vsem žrtvam in jih pokopljimo, da bo država zaživela v miru in pravi svobodi, da bomo zares »narod Jezusov«, kakor Terčelj poje v svoji pesmi,« je še pozvala Nadja Ušaj Pregeljc.
Žrtve brezna Zalesnika so bile sicer povečini civilisti in pripadniki javnih služb iz Gorice, ki so bili različnih narodnosti. Šlo je za ideološka in ne narodnostna merila. Žrtve so bile po pričevanjih ustreljene v tilnik, nekatere naj bi v brezno vrgli še žive.
Jamarji so posmrtne ostanke umorjenih odkrili že leta 1975. Po pričevanju Zvonka Velikonje iz Zatolmina so na dnu jame našli gomilo kosti, dva soda za bencin, na poličkah ob breznu pa granate, kar je pomenilo, da so jamo najbrž nameravali razstreliti. Med žrtvami pomora bi bil lahko tudi vsaj en otrok, saj so na kraju pomo…
Read the full article at Domovina →
Slovenia